Planinski vestnik 2008/02
Zapeljivi zlodej
Saj je malo trapasto, ampak zares sem kar cvilila od veselja, ko sem na spletnih straneh naletela na novico, da se dela led. Na Jezerskem so plezali Sinji slap! Končno spet! Lanska sezona je bila res slaba … pravzaprav je sploh ni bilo, sama nisem niti enkrat zapičila cepina v led. Če je človek kakor koli omejen na ožje področje, na primer na Slovenijo, in če je bolj rekreativni plezalec, si pač izbira sebi primerne ledne cilje, ki so jih lani nadomestile grape. Dogovor, ki je sledil afektivnemu cviljenju, da gremo preverit stanje na Jezerskem, je potem odplaknil dež in nedeljo sem med drugim preživela tudi v nostalgičnem brskanju po fotografijah; čeprav sem dejansko še zelo zelena – še vedno nimam ravno bogate zbirke lednih smeri za sabo – sem že, ko sem prvič zapičila sposojena cepina v led, vedela, da bom v naslednjem slapu plezala s svojima lastnima. Sicer pa, vsak je, kar je in vsak po svojih zmožnostih prestavlja lastne meje. Pravzaprav je privilegij, da lahko počnemo, kar počnemo, torej se tako ali drugače plazimo po »nekoristnem svetu«; če enemu plezalcu pomeni preplezati Luciferja zgolj del priprave na »pomembnejši« podvig, drugemu pa le-ta predstavlja ravno tega »pomembnega«, to doživetje oba izpolnjuje, vsakega na svoj način. Spet drugemu pa se zdi tako početje nekaj najbolj trapastega na planetu …
Soočenje z željo
Presneto, tri leta je že skoraj od takrat, ko sva se proti večeru z Igorjem ustavila na dvorišču neke hiše tik ob cesti v Martuljku in sem se mu ob pogledu na ledenega peklenščka zahvalila, da mi le-tega ni privoščil že zjutraj. Vprašanje namreč, kako pogumno bi se zagnala vanj, če bi ga tako mogočnega in v vsej njegovi veličini v živo videla tik pred plezanjem. Res mi je bil znan s fotografij, ampak te še zdaleč ne pustijo takega vtisa kot samo soočenje, ob katerem mi je ušel vzklik: »O, hudiča!« Vanja Matijevec, Vlado Vidmar in Blaž Oblak, ki so ga 20. januarja 1979 prvi preplezali, so že vedeli, zakaj si dvestometrska gmota ledu v Mokrih pečeh pri Martuljku zasluži tak naziv. Nekje sem prebrala, da postaneš pravi ledni plezalec šele, ko preplezaš tega zapeljivca, ki nosi ime padlega angela. Uradno je to tudi prvi preplezani zaledeneli slap v Sloveniji, tako da je razlogov za njegov kultni status več kot dovolj.
Dobro shojena gaz je zjutraj dala slutiti, da je slap precej obiskan in da zna biti gneča, a nas ni bilo več kot za štiri naveze. Morda tudi zaradi svečke, ki je alpinistu v spomin nekaj tednov pred tem zaplamtela ob drevesu pod slapom. Ta naša krhkost … ne gre mi iz glave!
Tremo mi je podatek, da plezanje po levi strani »peklenščka« ni tako zelo težko in da je tako ves »očiščen in prepikan«, precej zmanjšal, celo do take mere, da sem željo, da drugi raztežaj, tisti, ki ga »potegneš« za celo dolžino vrvi, a ti še vseeno ostane dobrih deset metrov navpičnice, preplezam prva v navezi, glasno izrekla. Igor je v znak strinjanja zapičil cepine in dereze v led in začel s plezanjem v levem delu slapu. Na desni je sicer malce lažja vstopna varianta, ampak za ogrevanje je tale nekajmetrska vertikala ravno pravšnja. Še vedno mi ni dala miru misel na našo krhkost in kar nisem mogla zadržati pogleda, da mi ne bi uhajal do tiste svečke malo nižje, kar pa je delovalo ravno nasprotno kot spoznanje, da so plezalci do takrat v led naredili že skoraj stopnice. Splezala sem za Igorjem do Vezija in Maričke, klubskih kolegov, ki sta se že pripravljala za drugi raztežaj. »Tu nev težko, tu je najlažja plezarija. Sej vidiš, da so štenge, ti kr zatikaj,« me je ob pogledovanju – z dvignjeno desno obrvjo – navzgor bodril Vezi. Kljub temu sem mu, da si vendarle malo olajšam delo, vsilila skoraj vse ledne vijake, ki sva jih premogla z Igorjem, in ob pojasnilu, da imam dejansko res revno bero lednih slapov za sabo, se je Dani strinjal, da njegova soplezalka »ne počisti smeri.«
Dokler robantim, še ni panike
Če me spomin ne vara, je šestdesetmetrska vrv ravno dovolj dolga, da prideš do urejenega varovališča v skali na koncu tretje četrtine same »srčike« Luciferja. Do mojega trenutnega cilja sem torej imela šestdeset metrov vertikale, ki pa je že bila opremljena z lednimi vijaki. Krasno! »Madona, jih je Vezi daleč narazen našraufau … Ampak tule pa res ne bom odletela, ne se hecat … OK, gremo, plezaj! Saj si si ravno Luciferja tako blazno želela!« sem momljala malo sama pri sebi, malo pa težila Igorju, ki me je itak dobro zihral, naj niti slučajno ne pogleduje okoli sebe ali ima premalo napeto vrv. Pa vijaki v resnici sploh niso bili daleč vsaksebi in plezanje zares ni bilo težko, a pogled navzdol, pogled navzgor in tisti kaj pa če … pa sem že čutila singerico; še najbolj me je dajalo tik pod varovališčem, ko je bilo treba malo levo popraskati po skali, da sem prišla do »železja«. Pa še pesem Brown girl in the ring se mi je začela valjati po glavi – takrat sem namreč že poznala zgodbo Simona Yatesa in Joeja Simsona ter film Touching the void, in tisti prizor, ko Joe pripoveduje, kako mu je taista pesem zoprno donela v glavi, je name vplival tako, da si vedno, zares vedno, ko grem plezat (kar koli), momljam ta znani refren. Prav sitno je! Na štantu pod previsom sem kaj kmalu dobila družbo, ki pa me je tudi hitro zapustila. Naveza, ki je zdrvela mimo, je bila očitno precej bolj izkušena in domača s to nadlogo, ledom. Malce pa sem plezanje zavlekla še s tem, ker je Igor moral pozirati in čakati, da sem naredila par fotografij (ki pa se potem niso izkazale za bohve kako dobre).
S precej manj strahu in precej hitreje sem napredovala potem v naslednjih metrih, ko sem sledila napeti vrvi, čeprav se mi je na varovališču na trenutke zdelo, da se mi Lucifer kar malo roga, ker si sploh drznem praskati po njem. Se mi zdi, da je celo Igor nekaj pogoltnil, medtem ko je stiskal cepine in s pogledom iskal naslednji Vezijev vijak. Predvsem prečnica z udobnega varovališča tja nazaj, od koder je bil odličen razgled navzdol, mi je vsiljevala zoprne misli in prav klavrne monologe: »Ojej, kaj če padem? Kaj sploh delam tu!? Pa saj mi nima kaj biti, bom pač obvisela … Eh, si sitna! Spravi se že! Čelado dol pred tistimi, ki so se ga lotili pred četrt stoletja s cepini z ravnimi ročaji! Aha, saj drži, aha, v redu bo, še malo … zdaj pa navzgor …« Pa je cepin zavibriral, ko sem zamahnila z njim, ali pa je kar sam padel v že narejene luknje in Lucifer je, kdo bi si mislil, postal prav gostoljuben – a nič manj »navit«!
Preden sva zaplezala v zadnje lažje ledne skoke, sva se »zapičila« še v neko manjšo votlino, ki jo je s skalo tvorila ledena zavesa, in skozi fotografski objektiv občudovala vsemogoče like, ki so jih ustvarile voda in nizke temperature skupaj z ujetimi vejami in odpadlim listjem. Kolega sta nama že davno izginila izpred oči, do teme pa je moralo miniti še kar nekaj ur, tako da je bilo vsakršno hitenje odveč in sva lep čas uživala v ledenih umetnijah narave, ki so bile prava paša za oči. Lagodno sva »popikala« še zadnje metre ledu in si na koncu žleba stisnila dlani. Usta pa do ušes …
Paradoks po svoje, tale peklenšček, saj ga vedno povezujemo z vročino. No ja, odvisno, kako gledaš – tudi led je lahko presneto vroč. Poznam …
Lucifer, WI 4+ (5), 90°/50°–85°, 210 m
Prva in druga ponovitev sta bili opravljeni januarja leta 1981, in sicer je Lucifer zamikal Roka Kovača in Lidijo Painkiher, kot tretja naveza pa sta ga preplezala Pavle Kozjek in Bor Štrancar. Gre za enega najlepših slapov pri nas, ki nudi več različno zahtevnih možnosti plezanja, v glavnem pa se deli na levi in desni krak. Desni krak z značilno svečo je ocenjen z dobro petico in zna biti precej zahtevnejši od klasične smeri, ki poteka po levem. Seveda pa je težavnost spet odvisna od variante, ki si jo posameznik morda izbere kje vmes. Tudi zaradi obleganosti ledenega orjaka ne gre povsem zaupati klinom, ki so na stojiščih, zato je najbrž dobro imeti še kakega s sabo.
Dostop: Do vznožja Luciferja pridemo najhitreje, če pustimo avto na kakem primernem mestu nasproti slapu in prečkamo Savo ali pa oprtamo nahrbtnike pri mostu opuščene železnice pred Martuljkom. Lahko pa krenemo po kolovozu od hotela Špik, za kar porabimo približno pol ure.
Sestop: Vrh žleba gremo levo po gozdu in ko pridemo do druge večje grape, sestopimo po njej.
Marta Krejan
Vodniška literatura:
Kresal G. Zimski vzponi. Slovenija & Zahodne Julijske Alpe: vodnik po zaledenelih slapovih, snežnih in kombiniranih smereh. Ljubljana: Sidarta, 2007.
