Planinski vestnik 2002/06
Ena najlepših smeri v Julijskih Alpah
Pri vožnji iz Bovca v Log pod Mangartom se nam kmalu za ovinkasto cesto pri trdnjavi Kluže odpre pogled na mogočno in visoko steno, ki se blešči v poletnem soncu. V skladno izklesani skalni zid se zajeda izrazita grapa, pogled pa pritegne markantna zajeda. Nad pravkar ozelenelimi gozdovi se zdi južna stena Jerebice nedosegljivo daleč. S travnatega vrha padajo gladke stene na vse strani v enem zamahu, zato spada Jerebica med mogočnejše vrhove Julijskih Alp.
Uživaško v zgodnjem poletju, najlepše v pozni jeseni
»Nevihta naju je dobila že na robu stene. Tako rekoč vohala sva že porumenele trave tik pod vrhom, ko naju je ujel dež s sodro. Ni nama preostalo drugega, kot da sva ostala tam, kjer sva bila. Na kotanjasti polički, pripeta na profilni klin, zabit v travnato razpoko!« mi je po mojem vzponu pripovedoval avtor smeri, Peter Podgornik. S pokojnim bratom, dvojčkom Pavlom, sta jo preplezala v kratkih jesenskih dneh konec novembra tistega leta, ko sem se plezanja pred 23 leti šele prav loteval! Smeri sem se zato lotil s spoštovanjem, pa ne samo zaradi resnega ambienta, prepadnih razgledov, pogleda z zadnjega raztežaja na vstop 450 metrov visoke smeri in dolžine ture. Predvsem zaradi spoštovanja do prvih plezalcev, ki so smeri v južni steni plezali v pionirskem navdušenju – ljubljanski alpinisti Tine Mihelič in Janez Gradišar, pozneje pa Primorci – brata Podgornik, Ivan Rejc, Janko Humar in drugi, ter zaradi spoštovanja do gore same.
Sivi ideal je dolga in resna smer, sama tehnična ocena (V+/IV, kakšno mesto tudi VI za prosto ponovitev) pa o njenem karakterju ne pove vsega. Celih 13 raztežajev moraš namreč nanizati, preden te stena spusti iz svojega objema. Ves čas v veliki zajedi strmina ne popusti, od tam pa tudi ne moreš nikamor »pobegniti«. Prednost južne stene je lega, ki omogoča plezanje od zgodnje pomladi, če je bila zima bolj skopa s snegom, do zelo pozne jeseni, ko so senčne severne stene že premrzle za sproščeno plezanje v kratkih hlačah. V vročini poletja se plezanje izredno lepe smeri v čvrsti skali (z nekaj rahlo krušljivimi mesti) sicer spremeni v maraton sredi razbeljene peči brez senčnega izhoda.
Lovska steza vodi pod vstop
Dostop pod steno je dolg, zato sva se ga s Špelo lotila že prejšnji popoldan. Ne zato, da bi prišla pod steno in tam prespala, ampak da bi našla lovsko stezo, ki se začne pri Počitniškem domu Gostol. Lovci so namreč zviti tiči. Na svoje steze hodijo vsak s svoje strani – da začetki poti v njihove revirje ne bi bili preveč shojeni, obljudeni in polni nedeljskih turistov, ki samo plašijo divjad in za seboj pustijo smerokaze, smeti. Začetka same poti zato nisva kar takoj našla. Najprej sva jo iskala v grapi, ki pride z vrha Gornjega Krivega roba. Po strmem pobočju desno od naravnega mostu sva kar na slepo zagrizla v gozdno strmino med trohnečimi debli in se povzpela proti vzhodu. Med sestopom naravnost navzdol sva le naletela na uhojeno sled in si jo markirala s suhimi vejami in kamnitimi možici. V soju čelne svetilke so nama bili zjutraj nemi kažipoti, dokler ni postala pot jasno vidna in vrezana v pobočje z estetiko trentarske kmečke logike. Skoraj dve uri sva v jutranjem hladu potrebovala na začetek manjše grape, kjer se pot lepo zravna in postane prijetna. Upoštevajoč pripovedovanje znancev, sva nato kmalu zavila desno navzgor preko zlizanih pragov grape, v vpadnici smeri poplezovala navzgor in se težjim skokom umikala levo v redek borov gozd. Tik pod vstopom so naju pričakali še strme trave, za Trento značilno brezpotje in toplo jutranje sonce.
Skoraj navpično od vstopa do vrha
Vstopa ne moreš zgrešiti, pa če bi se še tako trudil in bi hotel plezati po svoje. Skalnat žleb se spremeni v navpično poč v vpadnici zajed. V prvem delu smeri so v kaminu, ki visi navzven in postane neroden, baje obračali tudi slavni, dobri plezalci. Nad tem se moraš potruditi do gredine, ki je nekakšen podstavek zgornjega dela smeri. V loku prečiš polico proti desni in se zagledaš v kot zajede, ki se pne v nebo. Zdaj se pravo uživanje šele začenja, pa čeprav ga občasno moti nahrbtnik z opremo, ki jo pri tako dolgi turi moraš vzeti s sabo. Težjim mestom se umikam desno, na koncu vsake zajede pa me pričaka varovališče na polici, kjer lahko sedim in uživam. Za ne katere raztežaje v smeri so plezalci prepričani, da težko najdeš podobne v naših gorah. Plezanje v sivi, izprani skali je ponekod res »idealno«, pa tudi klinov niti ni tako malo. Vseeno je bolje, da si na pas obesiš komplet metuljev, saj so v počeh še kako uporabni.
Sonce naju prijetno greje, ko si na eni izmed večjih polic privoščiva malico. Škoda bi bilo drveti proti vrhu, zato se s soplezalko še malo pomartinčkava, potem pa naju pozna ura le požene naprej. Pod streho, ki zapira zajedo (in čaka, da jo nekdo še prepleza v direktni izstopni varianti …), prečim levo. Podgornika sta to naredila šele tik pod streho (A1), skoraj vsi ostali pa plezamo nižje spodaj po polički mimo luske na manj prijetno stojišče pod kaminom. Raje ne plezajte predaleč, ker postane trenje vrvi neznosno, čeprav je stojišče malo višje boljše. Izstopni kamin ne spada ravno med lepše dele smeri, zato pa je nadaljevanje lažje, ko se stena konča kot odsekana (meter pod robom stene si še vedno bližje dnu kot pa vrhu smeri), med redkimi skalami travnatega vrha. Do tja se morava potem sicer še potruditi z nekaj plezanja, a železje sva že pospravila in samo kavke se radovedno spreletavajo okoli naju.
Na sestopu naju po zadnjih sončnih žarkih na italijanski strani, kjer poteka pot na sedlu med Krivim robom in Snežnim vrhom, ujame tudi noč. Pa nama vsega tega ni mar, poti ne moreva kar tako zgrešiti, na kolovozu skozi gozd proti domu Gostol pa pod nogami prijetno šumi. Škoda le, da se ne vidi več gor proti steni in v Sivi ideal, ki ga tako ali drugače nosimo s seboj vsi, ki smo se zapisali goram.
Izhodišče: Počitniški dom (Gostol) v Možnici stoji na koncu makadamske ceste, ki se z glavne odcepi malo pred Logom. Z glavne ceste sta 2 km, ki pa ju moramo včasih prehodi ti tudi peš, kadar hudourna voda ob večji nevihti naredi kakšen neprevozen jarek.
Dostop: Tik nad domom, malo levo (zahodno) se nepregledno začne lovska pot, ki v ključih vodi pod steno. Višje zgoraj postane razločna, ko pa zavije vodoravno proti zahodu, sledimo prvi večji grapi, ki prečka pot, in se znajdemo pod vstopom, v vpadnici izrazite zajede. 2 uri.
Opis: Opisa smer skoraj ne potrebuje. V spodnji zajedi sledimo razčlembam in se težavam umikamo v desno. Pod gredino zaplezamo iz lope levo in prečkamo gredino desno pod osrednjo zajedo. Gor po kaminih in počeh in spet rahlo desno vsakič, ko je pretežko. Pod veliko streho izstopimo levo in gor skozi kamin na rob.
Sestop: Na vrhu 2125 metrov visoke Jerebice nas pričaka markirana steza, ki nas pelje proti severozahodu in zahodu do sedla pod Snežnimi vrhovi (tik ob meji tudi po italijanski strani). Od tam proti jugu v Možnico in skozi gozd po kolovozu do izhodišča. 1,5-2 uri.
Vodniki in zemljevidi: Plezalni vodnik: Možnica in Koritnica (Škamperle, Kozorog, Ljubljana, 1985) in Slovenske stene (Mihelič, Zaman, Cankarjeva založba, 1987), zemljevid Zahodne Julijske Alpe 1:50.000, PZS.
Silvo Babič
