Planinski vestnik 2003/01
Slap za začetnike in smučarje
Verjetno bi težko našli kakšnega navdušenega lednega plezalca ali pa le zdravo radovednega alpinističnega začetnika, ki ne bi preizkusil svojih orodij v ledu Sinjega slapu. Eden najlažjih (4-, 85°/60°, 150 m), nemara tudi naj lepših, zagotovo pa eden najbolj obiskanih zaledenelih slapov pri nas sleherno leto, ko nam bogovi naklonijo vsaj nekaj ledu, privabi veliko število navez z vseh koncev in krajev. Zgornje Jezersko je nasploh pravi naslov za ljubitelje zaledenelih slapov, saj poleg tistih, ki se raje držijo zmernejše težavnosti, pridejo na svoj račun tudi nekoliko zahtevnejši plezalci.
Sinje modra ledna proga in najbolj zagamani ljudje
Ledno plezanje, katerega zibelke so Škotska, Kanada in Norveška, ki so naravnost ustvarjene za to alpinistično panogo, se je šele s koncem sedemdesetih let prejšnjega stoletja preselilo tudi v deželo na sončni strani Alp. Prvi vzpon v zaledenelem slapu so leta 1979, še s pomočjo lestvic in drugih pripomočkov za tehnično plezanje, opravili Blaž Oblak, Vanja Matijevec in Lado Vidmar. Lotili so se kar martuljškega Luciferja, ki danes spada med zmerno težke slapove, a še vedno predstavlja preizkusni kamen za vsakogar, ki ima željo po zahtevnejšem lednem plezanju. Istega leta je prvi znani vzpon doživel tudi Sinji slap, ki ga je kot sinje modro ledeno progo neposredno pod Češko kočo mogoče opaziti že iz doline. Avtorja smeri, ki je v dobrih dveh desetletjih od svojega nastanka postala ena najpriljubljenejših klasik, sta Mekinjčana Janko Plevel in Dušan Podbevšek. Ko je bil led prebit, v našem primeru pravzaprav dobesedno, so plezalci v naslednjih letih naskočili še okoliške, znatno težje slapove, kot so Vikijeva sveča, Ledinski slapovi in Čedca v dolini Makekove Kočne, s svojimi 130 metri najvišji in z oceno spodnje sedme stopnje eden najtežjih slovenskih slapov, ki ga je kot prvi v solo vzponu zmogel Jožef Povšnar.
»Zgornje Jezersko oziroma dolina Ravenske Kočne, ki ji domačini pravijo kar Sibirija, je za ljubitelje zaledenelih slapov prav gotovo eno najpomembnejših področij v naših gorah. V hladnih in senčnih pobočjih okrog doline, kamor sonce pozimi skorajda ne posije, se sredi snežišč in sivega skalovja v enolično puščobo zarezuje več lepih, izrazitih slapov. Vsi so že več let dobro znani in pogosto obiskani tudi pozimi,« se je o kvalitetah Jezerskega zapisalo avtorjem vodnika Zaledeneli slapovi, ki je kot prvi tovrstni vodnik pri nas izšel leta 1987 in še danes ponuja dober pregled nad do takrat preplezanimi slapovi po vsej Sloveniji. Če pustimo ob strani naravne danosti, ki omogočajo gojenje gorništva v raznih oblikah, naj bi Jezersko po besedah enega izmed domačinov premoglo (še) sedem »naj« stvari: najstarejši apnenec na območju rajnke Jugoslavije, z magnezijem najbogatejšo vodo v Sloveniji, macesne z najgostejšimi in najenakomernejšimi letnicami, Čedco – najvišji slap v Sloveniji, dostop skozi Kokro, ki je najdaljša vas v Sloveniji, najlepšo naravo in – najbolj zagamane ljudi na svetu.
Težavnost odvisna od razmer
Sinji slap po priljubljenosti in težavnosti sodi ob bok Slapu nad votlino v Tamarju, Palenku v Logarski dolini, Slapu pod stenco v Soteski ali slapovom v Peklu pri Borovnici. Težavnost se le od daleč dotakne štirice, zato je seveda dostopen širšim plezalskim množicam, tako začetnikom, ki šele vadijo zamahovanje s cepini, kot starim mačkom, ki jim vzpon po takem slapu predstavlja sprehod pred nedeljskim kosilom. Nekajkrat se je zgodilo tudi, da je slap privabil celo – smučarje … Prvi, ki mu je davnega leta 1984 padlo na pamet presmučati Sinji slap, je bil Davo Karničar, ki je kasneje vajo ponovil še dvakrat. Drejc Karničar je bratovemu zgledu sledil šest let po prvem uspešnem spustu, ki ga je protagonist ocenil s spodnjo sedmo stopnjo.
Seveda pa dejstvo, da je slap doživel na stotine ponovitev in celo nekaj smučarskih spustov, še ne pomeni, da bi ga bilo zdravo jemati z levo roko, kaj šele z dvema (levima rokama). Težavnost in varnost vzpona sta med drugim seveda močno odvisni od trenutnih razmer in se skozi zimo lahko znatno spreminjata. Odveč je poudarjati, da zna biti vzpon zaradi pomanjkanja ledu ali njegove slabe kvalitete nekoliko težji kot v idealnih zimah. Dodaten faktor je seveda tudi množična obiskanost slapu – plezanje z nekaj navezami pred oziroma nad seboj ni niti prijetno niti pretirano varno, zato bi se ob obisku Sinjega slapu morda veljalo oprijeti starega rekla o rani uri. Drugače pa je za varen vzpon v slapu dobro poskrbljeno, saj so v zadnjem času na varovališčih svoje mesto in poslanstvo našli pravi pravcati svedrovci.
Razmere v slapovih na Jezerskem in drugod po Sloveniji je mogoče spremljati na spletnih straneh za »ledne zanesenjake« (http://razmere.ice-climbing.net), katerih urednik je Andrej Pečjak in ki na podlagi objavljenih sporočil plezalcev ponujajo dnevno sveže informacije o stanju ledenih vertikal.
Informacije
Izhodišče: Zgornje Jezersko. Od Planšarskega jezera po cesti proti spodnji postaji tovorne žičnice na Češko kočo. Pozimi je jeklene konjičke največkrat potrebno pustiti že pri domačiji Ancelj, kjer je tudi obveščevalna točka GRS.
Dostop: od spodnje postaje tovorne žičnice po poti proti Žrelu do pobočja pod Češko kočo, koder se nahajata Vikijeva sveča in Sinji slap, ki ju je mogoče lepo videti iz doline. Na primernem mestu pod slap. Od postaje žičnice 30 minut.
Sestop: od Češke koče desno po markirani poti do spodnje postaje žičnice (slabo uro) ali levo po zavarovani poti do malega Žrela in po melišču nazaj pod slap (40 minut).
Literatura: – T. Golnar, D. Karničar, D. Karničar. Plezalni vodnik Jezersko. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1999. – S. Slejko. Sinji trakovi. Ljubljana: Planinsko društvo Ljubljana Matica, 1995. – Zaledeneli slapovi. Ljubljana: ID v sodelovanju s Planinsko založbo pri PZS in PD Postojna, 1987.
Mateja Pate
