Planinski vestnik 2006/10
Po sledeh drenovcev
»O binkoših lani (1911) je bilo, ko sta dva mojih tovarišev, Michler in Kovač (Ivan Kovač in Ivan Michler), sedela v enem izmed mnogih jarkov, ki pretrgavajo črez 4 km dolgi severo-zahodni greben Kočne, to je tisti greben, ki je vedno dobro viden od Ljubljane. Kamenje je prasketalo mimo njunega skrivališča, in po žlebu, kjer sta priplezala navzgor, se je penila kalna voda, nadaljujoč svoje pokončujoče delo. To je bilo v tretje, da ju je pusti dež pregnal in onemogočil izvršitev načrta: preplezati ves ta lepi, stopničasti greben prav od začetka pa gori do samotnega, razpadajočega vrha.«
Takole je leta 1914 začel svoj opis prečenja SZ-grebena Kočne v Planinskem vestniku Pavel Kunaver, eden najbolj znanih drenovcev. No, pa jim je potem junija tistega leta le uspelo, in to kar dvakrat. Najprej sta bila uspešna omenjena člana, čez štiri dni pa še Ivan Tavčar in Kunaver. Kakšna pionirska doba osvajanja Grintovcev! Seveda že dolgo za raziskovalcem Frischaufom, ki pa je odkrival le najlažje običajne pristope na vrhove. Kunaver v nadaljevanju opisuje, kako sta se na kolesih bojevala z nagajivim severom.
Navdušeno pripovedovanje Pavla Kunaverja
»Že itak strmo pot v Kokro nama je veter izdatno oteževal. Vendar sva imela v njem vsaj zagotovilo lepega vremena. Bilo je že mračno, ko sva peš nadaljevala pot od Povšnarja do Dolgega Mosta in prekoračila žuborečo Kokro. Strma, a lepa pot naju je vedla med lepimi gozdovi više in više. Tekmovala sva z nastajajočim mrakom in le še nedoločno sva čula šum globoko pod nama hiteče rečice. Zamrl je slednji glas in zavladal je mrtvi mrak med visokim bukovjem. Končno planina in poslopja in zadaj zopet črni gozd! Na Povšnarjevi pristavi sva bila. Po dolgem tipanju in iskanju v praznih poslopjih sva našla v samotni sobi majarco in pastirja, oba že ne več mlada. Prijazno sta ustregla najinim željam.«
Predvidevam, da sta prespala na Stari Povšni (v nadaljevanju namreč piše: »V svežem zraku še mračnega jutra sva sledila poti proti severu … Krasen gozd, deloma bukov, deloma smrekov … Dolgo sva korakala po njej. Za nama je ostal skalnat žleb, kjer so kameniti plazovi zrušili pot (verjetno grapa V Kladju, niže Strah graben). Prišla sva do koče, kjer nama je bilo nastopiti svobodno pot, ne omejeno, prosto, kjer sva hotela.« Danes so pri Stari Povšni le še ostanki nekdaj velikega poslopja, Povšnarjeva planina pa je precej bolj obljudena (gozdne ceste vodijo vse povprek po jugozahodnem masivu Kočne). Prijaznost domačinov pa je enaka kot pred skoraj sto leti, preverjeno!
Kunaver potem opisuje njuno težavno pot do grebena. Skozi gozd in više skozi drn in strn sta se povzpela do vse bolj strmega klanca, ki »je dobil značaj neprestrme, porasle stene«. S kar precejšnjo težavo sta le priplezala na greben (zadnji del celo bosa in varovana čez veliko zagozdeno skalo – to je opisal kot »delikatni košček«). Pred leti sem jo tudi sam mahnil tja gor. Nad planino gre pristop po gozdnem grebenčku, više pa je res vse strmeje in vse bolj poraščeno (nekaj ruševja nam pač ne uide); potem sem iz »šavja« zavil na levo in po posekah prišel na bolj skalnat teren. Od tam do grebena je treba malce poplezati (mesta I). Očitno sta Kunaver in Tavčar plezala bolj desno, kjer je res precej bolj strmo.
Kunaver nadaljuje: »Kmalu nato sva stala pri kameniti piramidi (dela tovarišev) na Malem Vrhu. Izpod kamenja sva izvlekla papir in poleg njunih imen podpisala. Vsa vrednost tega trenotka je bilo solnce in njegova bleščeča luč, ki je dobro dela najinim telesom in se bohotno razlivala preko vrhov doli po širnih snežiščih.« Ne morem si predstavljati, kaj naj bi bil Mali Vrh. Morda je to Lipova peč, 1874 m. Tam se plezalni del SZ-grebena šele začne. Ta del grebena ima več vrhov, vendar nobenega izrazitejšega. Više je Kljuka, 2137 m (dobro viden zavit vrh). Danes se na greben ne pleza več s Povšnarjeve planine, pač pa že od Velikega vrha naprej. To je dolga in naporna tura, Kunaver omenja 4 km. Do Velikega vrha vodi markirana pot. Nekaj zmede glede imen je na zemljevidih; na novem zemljevidu Grintovci je zapisano: Veliki vrh, 1696 m, nekaj višji Križ, 1742 m (tudi Plesme). Vpisna knjiga je na tem vrhu. Potem sledi dve uri grebenskega prečenja in vmes prebijanja skozi ruševje (žal ne gre drugače) z nekaj poplezavanja do Lipove peči (1872 m). Naprej se pleza. Po grebenu, razu, čez rogle, stolpe, škrbine in čez travnate vesine in poličke Oltarjev ter po severni in južni strani zadnjega stolpa se prebijemo do položnejšega sveta in vrha Na Križu, 2484 m.
Tura po divjini, primerna za druženje
»Od Malega Vrha sva krenila dalje po zobeh grebena. Dokler te ne zadobe zopet prehude strmine, je najbolje držati se ostrine. Marsikak krhek stolpič, globoka stopnica in zračna škrbina se nudi, pa je le boljše, kakor pa takoj od Malega Vrha zaiti v južne stene, kjer sem po svoji nerodnosti precej obžaloval svojo nerazsodnost in se le s pomočjo vrvi, ki jo je čvrsto držal na grebenu tovariš, splazil s sten. Kajti kamenje je šlo izpod rok in nog precej časa po zraku in šele dokaj sekund pozneje naju je dosegel grom. Stala sva na škrbini.
S škrbine nisva plezala natančno po robu, ampak sva se držala južne stene, ki pa ni prav nič prida. Ruše in mah ter črna, varljiva prst so nama dali mnogo opraviti, ko sva plezala preko strme stene. K sreči sva bila kmalu na široki polici, nad katero je bila stena prosta vseh teh pridatkov. Prijetnejše se je boriti z odkritim sovražnikom, nego s tako zahrbtnim!
Dva pota sta se nama odprla s te, proti jugu držeče police. Levi pot lahka stena, desni rdeč kamin z zajedeno skalo. Z desnim sva pričela. Tavčar je plezal naprej, pa je pri zajedeni skali kmalu rekel, da brez plezalk ne gre. Lotila sva se levega. Tam je šlo lahko navzgor preko strmih stopnic. Za spomin pa sem dobil skalico na glavo, da sem videl tristo solnc. No, zopet sva bila na grebenovem robu in pri novi škrbini; lahne meglice so se zapodile proti nama.
Škrbino sva prestopila in se po strmi poševni polici na severni strani splazila na zložnejši hrbet. Manjšala se je strmina. Širji je postajal hrbet z vsakim korakom. Preko navaljenih skal in redkih snežišč sva v silni luči dosegla točko 2484 m »Matterhorn«, in s tem je bilo vse dobljeno. Vesela sva zrla v tihi, krasni svet, v daljave, do obzorja.
Še do vrha! Preko prodov, stopnic, snežišč sva končno dospela do rdeče škrbine. Nekaj potegljajev in sedela sva, gori na vrhu razvaljene Kočne.
Svet se je potopil pod nama v noč in mrak, le vrhove, daljne in bližnje, sva videla plavati, kakor v zraku. Že so rastle mrakove plasti, vedno manj je ostajalo sveta obsevanega od nebeške krogle; a to, kar so dosegli njeni čisti žarki, to je žarelo toliko lepše, zbirajoč zadnjo svetlobo, umirajočega dne. Zapustila sva samotni svet.«
Malce več že objavljenega besedila, vendar priznajte, da se tole res dobro bere. Kakšna tura za tisti čas, kakšno veselje in navdušenost! Kaj pa danes? Tura, ki je takrat sodila še med težje plezalske pristope, je danes skromno, le z nekaj stavki, opisana v plezalnem vodniku Jezersko. Ni čudno, smo le skoraj sto let za prvopristopniki. Kdo pa se danes še loti takega »šodra« in ruševja? Redki.
V kamniškem alpinističnem odseku smo smer letos ponovili. Vtisi so zanimivi: nihče ni (na glas) pogrešal plezanja, ki ga, priznajmo, res ni veliko, nihče ni (na glas) preklinjal ruševja, vsi pa so bili navdušeni nad lepim gorskim svetom in divjino v okolici. Razgledi so res prvovrstni. Ne samo na razbrazdano, pogosto rdeče skalovje Kočne in Široko in Povnovo dolino, Visoki kup, Škofovo glavo v njenem ostenju, pač pa tudi na druge vrhove nad Jezerskim in na idilične planine na južni strani ter seveda na vse druge vršace na obzorju. Pa kakšen mir in tišina (če Andrej ne bi tu in tam zapel …). Do vrha Kočne nismo srečali človeka! Ko pa mine nekaj časa, pozabiš tudi na boj z ruševjem in v spominu ostane le prijetna tura, predvsem pa družba. Nas je bilo deset in prav lepo smo se imeli. In tudi to je lahko cilj!
SZ-greben Kočne, III/II, 700 m, 3–5 ur
Dostop: Potrebujemo dva avtomobila, enega pustimo pod Velikim vrhom (cesta pripelje visoko, glej zemljevid), drugega pa pod domačijo Suhadolnik.
Opis: Po markirani poti na Veliki vrh. Naprej po posekah med ruševjem do prvega stolpa (I–II), po ostrem grebenu čez škrbino in na zelo krušljiv vrh (I–II) ter naprej do Lipove peči. Potem po ostrem razu (II–III) čez škrbino na naslednji skalni vrh (II, Kljuka?). Kratko po vrvi navzdol in na naslednji travnati vrh. Zatem spet pride težaven, oster in krušljiv greben do škrbine (II); tam malo sestopimo. Nato po skrotju nazaj na greben (I–II) in po njem naprej, više po severni, zadnji del po južni strani (I, II, spolzko). Naprej brez težav do markirane poti na Kokrsko Kočno. Ves zahtevnejši del je izpostavljen.
Sestop: Najbliže je po markirani poti (ali kar levo po grapi) do Bivaka pod Kočno, od tam pa po lovski poti v Suhi dol (glej opis v KSA, PZS, 2004).
Vodniška literatura: Jezersko, PZS, 1999.
Vladimir Habjan
