Planinski vestnik 2006/06
Oaza divjine
Prvič sem za Križevnik slišala kot drobno šestletno dekletce, ko sem čepela na vroči peči v koči šaleških alpinistov na Okrešlju. Prijatelji mojega očeta, alpinisti in gorski reševalci, so ob večerih vedno obujali spomine na svoje prigode v okoliških stenah in Križevnik je imel v teh zgodbah posebno mesto. Zame je bilo poslušati zgodbe starejših alpinistov nekaj najlepšega, sama ušesa so me bila. V spominu mi je ostala zgodba vedno hudomušnega Marjana Preloga – Jaka, kako je zaigral nesrečo v severni steni Križevnika in zbobnal skupaj vso celjsko GRS. Prijatelji so akcijo vzeli resno in ga več ur nosili čez težko prehoden svet v dolino, na koncu pa naj bi ponesrečenec Jaka vstal z nosil, nehal tarnati in izmučenim prijateljem razodel ukano navidezne akcije. Reakcije so bile temu primerno burne, on pa je verjetno le želel malo poskrbeti za njihovo kondicijo.
Mogočno ostenje nad Robanovim kotom
Precej odročna in skrita severna stena Križevnika (1909 m) leži nad idiličnim krajinskim parkom Robanov kot. Glavna stena je nekakšen osrednji del širokega ostenja številnih z grapami prekinjenih manjših sten. Ostenja Križevnika odlikuje odlična, čvrsta skala, katere kakovost je primerljiva s skalo v bližnji Vežici.
Stene nad Robanom so postale aktualne v povojnem času, Križevnik pa so začeli odkrivati šele v šestdesetih letih, ko sta ob pomoči domačinov v slikovito votlino pod še vedno nedotaknjeno osrednjo steno prva prišla na oglede Dušan Kukovec in Vanč Potrč. Stena je bila za tedanje čase izjemno strma in nedostopna, pravi izziv za alpiniste. Naslednje leto, spomladi 1961, sta preplezala Ruško smer, ki po mojem mnenju v najtežjem raztežaju postreže s še za današnje čase zahtevnim plezanjem. Drzno speljana linija čez takrat še deviško steno. Dušan je nato v steni nanizal še pet prvenstvenih ter še vedno budno spremlja vse dogajanje v njemu tako ljubih stenah.
Frančkovo kraljestvo
Pravi razcvet je stena Križevnika doživela v osemdesetih letih z neutrudnim Frančkom Knezom, ki je z raznimi soplezalci nanizal več kot polovico vseh smeri. Preplezal je tudi po pet prvenstvenih v enem dnevu in je zagotovo najboljši poznavalec vsega ostenja. Franček se je najprej ogrel za stene v ostenju Poljskih devic, nato je prešel na glavno steno Križevnika in vse do devetdesetih nadaljeval nizanje smeri v čudovitem predostenju Križevnika. V njem je preplezal več kot sto prvenstvenih smeri, med katerimi so nekatere prave lepotice, a ponujajo resno plezarijo. V tistem obdobju je nastalo tudi nekaj zelo težkih smeri; mnoge še kar čakajo na prve ponavljalce.
Za Frančkove smeri je značilno, da so precej skopo opremljene in so prav zato odličen izziv tudi za današnje generacije. V plezalnem vodniku za Robanov kot je še vedno precej smeri, katerih ocene in dolžine na prvi pogled niso nič posebnega (npr. IV+, A1, 180 m), a ti čas (7 ur), ki je zapisan ob tem, da misliti. Še posebno takrat, ko se močno zadihan, »navit v roke in glavo«, znajdeš v takšni smeri. Smeri tukaj ne gre podcenjevati, dostopov in sestopov ter dolžin sten pa tudi ne. V sicer le 200 metrov visoki smeri te kaj hitro preseneti noč.
Le želim si lahko, da bi stene nad Robanovim kotom ostale tako prvobitne, kot so jih zapustili prvi plezalci in kot jih lahko doživljajo še današnje generacije plezalcev! Zanimivost celotnega ostenja je namreč, da se za varovanje zlahka uporabljajo zatiči in metulji. Tudi zato bi bilo kakršno koli trenutno tako aktualno opremljanje starih smeri s svedrovci pravo posilstvo nad tamkajšnjimi smermi in stenami.
Soba z razgledom
V bivak pod Križevnikom sem se lani vrnila več kot petnajst let po svojem prvem obisku. Največji ljubitelj tega samotnega bivaka je trenutno moj oče, ki se skoraj vsako leto odpravi v ta gorski raj in strašno rad vodi svoje prijatelje po brezpotjih. Tudi njegove tri ženske so doživele dan, ko je bilo treba pogledati, kaj se skriva tam nekje zgoraj, v sobi z najlepšim razgledom. Predvsem moja mama ne bo verjetno nikoli pozabila dostopa čez številne grape in jahanja podrtega debla, ki je še vedno na istem mestu in ti omogoči malce lažji prehod čez skalni skok. Dostop je glede na oddaljenost in odročnost stene konkreten kondicijski in orientacijski zalogaj, a vreden vsake kapljice potu.
Bivak je dobro izhodišče za večdnevno plezanje in premore celo vodo, ki se nabira v zadnji votlini. Ob dežju je idealno zatočišče za neskončne debate o tem, kaj vse bi se še dalo preplezati in kam vse je še treba oditi. Hkrati je prav tako posrečen kraj za razcvet romanc ali zgolj oddih od hitro letečega vsakdanjika. Votlina, ki je tako rekoč sredi stene, naj ostane brez smeti in takšna, kot so jo našli, ko se je iz nje izselil medved.
Najbolj pogosto obiskana smer
Resnikovo smer sta leta 1971 preplezala Dušan Kukovec in Marjan Prelog – Jaka ter jo posvetila ponesrečenemu prijatelju. Nekoč je veljala za najzahtevnejšo v gorstvu in je pogosto obiskana ter temu primerno tudi dobro opremljena. Kar štirje raztežaji v njej segajo v šesto težavnostno stopnjo in poskrbijo za konstantno plezanje. Kot pri vseh smereh v okoliških stenah je priporočljivo imeti s seboj metulje ter zatiče, predvsem za težje raztežaje, v katerih so lesene zagozde in klini že ugledali svoj konec.
Najboljši je vstop v smer, saj začneš plezati neposredno iz votline. Smer je speljana čez osrednji, najbolj monolitni del stene. Plezanje je vse od začetka precej strmo in izpostavljeno in poteka po naravnih razčlembah. Sredi smeri priplezaš na udobno travnato polico, s katere se zazreš na levo v strme in na videz težko prehodne monolitne plošče, ki še čakajo na kakšno sodobnejšo težko smer. Zagotovo si to smer vsak zapomni po osrednjem raztežaju, ki poteka čez izrazito, zelo opazno zajedo; ta ponuja zelo lepo plezanje in oprimke prav tam, kjer jih potrebuješ. Po tem raztežaju težave popustijo in treba je poiskati prehode proti desni do vršne police, ki objema zadnji del stene; žal se smer po gredi umakne na levo iz stene – vse smeri se izognejo njenemu zgornjemu delu, ki bi lahko ponudil še kakšnih 100 metrov plezanja v lepi okolici.
Resnikova smer, VI/V, 350 m
Dostop: Za obe varianti je potrebno malo občutka za orientacijo in brezpotja, od katerega so tudi odvisni časi dostopa in sestopa (2–4 ure). Dostop z Dleskovške planote: s Planine Ravne, do katere se lahko pripeljemo z avtom, nekaj časa sledimo markirani poti proti Korošici, nato pa krenemo proti desni, proti Planini Polšak. Nemarkirani poti sledimo na vršni greben med Poljskimi devicami in Križevnikom, potem pa po grapi južno od vrha Križevnika sestopimo pod steno.
Skoraj udobnejši in hitrejši je dostop iz Robanovega kota. Iz doline sledimo dobro uhojeni poti do partizanske bolnišnice, nato pa sledimo slabo uhojeni poti proti desni in zatem po grapi navzgor. Ko dosežemo Turnič v predostenju, gremo pod njim na desno, ves čas skozi grape; te nas pripeljejo na sedlo, s katerega uzremo glavno steno Križevnika. Nekoč je bila ta pot opremljena z rumenimi markacijami, ki so zdaj precej zbledele.
Sestop: Z vršnega grebena sestopimo po Reševalni smeri, ki poteka v območju velike grape in nato nazaj k bivaku. Od bivaka se dvignemo nazaj na sedlo in sestopimo po grapi pod stene predostenja, ki nas pripelje na levo stran Turniča, do smeri Svoboda. Skozi bukov gozd se spustimo do partizanske bolnice; pri tej znova pridemo na uhojeno pot. Z vršnega grebena lahko skozi ruševje tik ob robu stene nadaljujemo pot tudi proti desni na vrh Križevnika, od tam pa po dobro uhojeni poti proti Planini Polšak in Planini Ravne.
Vodniška literatura: Plezalni vodnik KSA, Robanov kot, Planinska založba Slovenije, 2002; Slovenske stene, Didakta, 2003.
Tanja Grmovšek
