Planinski vestnik 2008/12
Po zasneženih žlebovih soncu naproti
Samo trma še rine Zoranov »terenec«, ki že dolgo spodrsava na strmi zasneženi gorski cesti. Do konca ne gre, ker nima zimskih gum. Velik problem je obrniti. Smo visoko nad idilično vasico Rut nad Baško grapo. Veliko opreme ne vzamemo s sabo, saj naj ne bi bilo težko, lotevamo pa se neznane stene, kjer nikoli ne veš zagotovo, kaj te čaka. Skozi zasnežen gozd pregazimo na plano. Nad nami je vzhodna stena Novega vrha, levo sta bolj znani južna in Mala stena. Razmere niso ravno najboljše, kar se tiče nevarnosti plazov, niso pa kritične. Spet nas trma rine navzgor in končno stopimo v plaznico. Zdaj gre lažje, ni več treba tako globoko gaziti. Po grapi, ki jo prekinjajo kratki skoki, plezamo navzgor. Naenkrat stoji pred nami razčlenjena in čudovito osrežena stena, ki se pne tja v modro nebo in ponuja nešteto zasneženih žlebov. Kam zdaj?
Novi vrh (Purntol), 1941 m. Najbolj znana gora za alpiniste z južne strani Spodnjih bohinjskih gora/Peči. Gora, na katero me vežejo prijetni spomini, saj sem se tukaj prvič navezal na plezalno vrv. Andrejina smer je bila kratka in napeta. Po prvem »cugu« je Simon (ki je kar pogosto »zavijal«) ocenil, da je naprej preveč krušljivo, in je raje zavil v prečko in stran. Moja prva V–. O Novem vrhu neumorni raziskovalec primorskih sten Janko Humar v vodničku Na sončni strani Alp zapiše: »Novi vrh je z bohinjske strani le vzpetina v grebenu, s Primorske pa eden izmed dominantnih vrhov. Alpinistično je prav gotovo najpomembnejše področje v tem vodničku. Tu je bila zlezena prva primorska prvenstvena smer sedme stopnje, tu je bila presmučana prva primorska stena, sicer pa za južno steno Novega vrha na našem področju velja isto, kot za Kogel v Kamniških … Severna pobočja se hitro in neugledno iztečejo v razbit kotanjast svet med Rodico in Raskavcema, zato pa južna, primorska stran, kaže povsem drugačno podobo – stene, grape, žlebovi – svet, ki ni več dostopen vsakomur.«
Novi vrh ima tri alpinistično zanimiva področja: južno, Malo in vzhodno steno. Omenimo še vršne plati, to so plošče, ki povezujejo južno oz. Malo steno z vrhom Novega vrha. Južno in Malo steno ločuje globoka Vzhodna grapa, kjer običajno sestopamo. »Vzhodna stena, katere edinstvena plastovitost vzbudi občudovanje vsakega opazovalca s pobočja Raskovca in grebenov Matajurskega vrha, je zanimiva le pozimi. Grape in žlebovi med ogromnimi, pokonci postavljenimi skladi v solidnih razmerah omogočajo lepe in uživaške vzpone … Vzhodna stena je poglavje zase, poleti večinoma nezanimiva, zato pa ob svojem času pride toliko bolj do izraza. Na račun primorske klime so ugodne razmere v njej precej pogostejše kot na severnih straneh in če imaš srečo, se že iz čistega veselja nad plezanjem ne moreš zadovoljiti z eno samo smerjo. Kakšnih posebnih težav v teh smereh ni, previdnost pa vseeno ne bo odveč, saj se včasih zaledeneli žlebovi v enem samem, neprekinjenem spustu, brez položnejših delov, spuščajo v vznožje,« piše Humar.
V vodniku je navedenih kar 20 smeri z variantami, zato se bomo pod steno težko znašli. Najlažji prehod v steni je Velikonočna smer, 45°, 250 m, kjer se tudi sestopa. Smer poteka po drugem najizrazitejšem žlebu v steni, ki doseže greben 60 metrov desno od najvišje točke Novega vrha. Še informacija o dokaj popularni kombinaciji za zagnane smučarje: po Velikonočni s smučmi na ramenih na vrh in smučanje po Jakarjevem pesku.
Zoran kar rine in rine, vedno bolj strmo je. Zavije v enega od žlebov. Sprva še kar gre, potem pa se zadeva postavi pokonci, skok je skalnat. Praska in praska in končno je čez. Na vrsti sem. Iznad skoka prileti 30-metrska vrv. Navežem se kar po starem (najlonski vozel), saj pasov sploh nismo nadeli. Skok pa ima blizu 80 stopinj! Ni bilo videti tako težko. Medtem ko varujem Ireno, Zoran že »šiba« dalje. Čaka naju v grapi in preklinja, ker ga silno zebe, saj se je premalo oblekel. Dela me živčnega. Mrzel veter neusmiljeno brije. Hop, v hitenju odleti moja povsem nova rokavica po žlebu navzdol! Presneto … Nataknem rezervno. Nadaljevanje žleba je prav prijetno, mestoma idealne razmere v trdem snegu nas privedejo na greben. Čudovito je, povsem zasneženo, prava zimska pravljica, razgled je obsežen.
Pri sestopu zgrešimo lažji sestop v grapo, po kateri smo se vzpeli, in se spustimo po drugi. Ta je bolj plazovita. Sonce greje in greje, precej po trnih smo končno v bolj varnem svetu. Zavijem iz grape desno v »celc« v smeri naše grape, Zoran me vabi nazaj, češ saj se ne splača. Zdaj sem pa jaz trmast. Gazim, padam v ruševje, gazim in končno se pokaže znana grapa. Kdo ve, kje bi lahko bila ta nesrečna rokavica? Točno v smeri, kjer prečim, je nekaj črnega. To je to! Našel sem jo! Zoran kar ne more verjeti, saj vedno najdem, kar izgubim. Rokavica je letela skoraj 500 metrov po žlebu in grapi … meni v naročje. Naj mu povem, da sem zadnjič v Bali izgubil in našel mobitel, ko ni bilo signala in to tik pred nočjo? Raje ne bom, ker lahko spet kaj izgubim in ne najdem več …
Kaj smo plezali? Po študiju skic je bila to Ta najbolj leva, 50°, 150 m.
Kar se tiče Novega vrha – tu je lepa plezarija, tako v kopnem kot pozimi. Preverjeno. Poskusite še vi.
Dostop: Do vasice Rut po ozki asfaltni cesti iz Baške grape. Naprej po gozdni cesti do križišča v gozdu (odcep desno). Tam parkiramo (ali nižje). Ob grapi desno navzgor do lovske poti (kjer se odpre najlepši pogled na južno steno Novega vrha – pribl. 20 min), po njej desno do odprtega sveta in pod steno. Če poti v snegu ne najdemo, gremo desno »za nosom«. Čas: 1.30–2 uri.
Sestop: Po Velikonočni grapi ali Jakarjevem pesku (iz doline ali Ruta dobro vidna grapa, ki se začne na sedlu pod Novim vrhom in diagonalno prereže pobočje pod Raskovcem).
Vodniška literatura:
Janko Humar: Na sončni strani Alp, 1986.
Marko Šurc, Lojze Budkovič, Janko Humar: Bohinjske stene, PZS, 1981.
Andrej Zorčič, Dejan Ogrinec: Strme smučine, 1991.
Zemljevid: Bohinjsko jezero z okolico, 1 : 25.000.
Vladimir Habjan
Seznam smeri (po Janku Humarju)
0. Vsem deklicam za 8. marec (letna smer, IV+/ II–III) (izven skice, skrajno levo)
1. Kanjonska
2. Cukrček
3. Vzporednica
4. Tobogan brez številke (na skici med 4 in 5): Smer ob kaminih (originalni vstop je desni, levi vstop je Lepa varianta, III–IV, letna smer)
5. Picajzelj
6. Smer k soncu d. Roža (desno ven iz Smeri k soncu)
7. Zoboblues (mesta do IV+)
8. Rehabilitacijska (mesta do III) črtkano: Čez vstopne plati, vendar samo do vrha »stebra«, kjer se križata Zoboblues in Rehabilitacijska (ne naprej, kot je narisano), poteka tudi vstopna varianta Rehabilitacijske (V), ki je najtežja smer v steni.
9. Velikonočna a. Ta najbolj leva
10. Še bolj leva
11. Leva smer
12. Centralna
13. Desna smer
14. Še bolj desna b. Ta najbolj desna
15. Kaminska (III, letna smer)
Težavnost smeri je v pretežni meri pri vseh smereh precej podobna – od 40 do 50/55 stopinj, tu in tam seveda najdemo tudi krajše bolj strme detajle. Če je snega malo – in v zadnjih letih je to pogost slučaj –, je kopnih odstavkov (in zato tudi težav) lahko več.
