Planinski vestnik 2007/06
Mojstrska miniatura dveh legend
Na Bledu je bilo kljub pozni uri zelo živahno. Ob cesti proti Pokljuki ni bilo prostora, niti da bi parkiral skiro, z vseh strani so lezli zabave in nočne romantike ob jezeru željni obiskovalci Blejske noči, odeti v večerne toalete, kot se spodobi za mondeno gorsko letovišče. Od obale je bilo slišati vrvež, ko smo se počasi prebijali skozi gost promet, potem pa smo zavili v eno izmed spokojnih stranskih uličic in v božajoči tišini dvorišča starodavne vile zlezli iz avta. »Gremo še na kak pir?« sta bila za akcijo Dohtar in Fido. Z Minjo sva le tiho izmenjali pogleda – meni je najbrž na čelu z velikimi črkami pisalo »ne da se mi«, Minja pa je po dolgem trenutku tišine zanjo povsem neznačilno mlačno zamomljala le, da ji je pravzaprav vseeno. In smo šli. Zdi se mi, da sem proti jezeru korakala kot pijan robotek – če bi vedela, da bo čez dva dni še huje, bi bila takrat prav zadovoljna. Tako pa sem bila le slabe volje, da »moram« po turi še na pir. Da nisem slučajno zgrešila športa?!? Menda od alpinizma nimaš prav dosti, če ni piva po turi … Kakor koli že, nekajkrat v plezalni karieri se mi je zgodilo, da sem bila po turi tako zmahana, da ni prijalo ne pivo ne kakšna druga tekočinska terapija. (Čudna sem bila že kot otrok …) In tokratna tura je bila ena izmed takih poštenih. Tudi zaradi tega, ker smo se je lotili na začetku sezone in to v časih, ko se nismo več prav vsak vikend preganjali po skalovju. Pa nam je dala malo vetra, tale Rjavina!
Kjer tišina šepeta?!
Tistega poletja smo se kar nekajkrat dobili v petek popoldne pri pravoslavni cerkvi v Kranju. (Niste vedeli, da obstaja? Jaz tudi ne, dokler ni Minja odkrila parkirišča pri njej.) Vedno ista ekipa. Poravnavali smo stare dolgove, plezali smeri, za katere prej nikoli ni bilo časa, zdaj pa so nam ocene nižjih težavnosti prav ustrezale – šli smo se pravi klasični, romantični alpinizem: večerni dostop pod steno, prenočevanje med dišečim ruševjem, le zgodnje vstajanje nam nekako ni šlo od rok. Čemu bi se pravzaprav mučili z rano uro, če smo spali tako rekoč na vstopu smeri, kakšnega silnega navala plezalcev pa glede na podatke iz vodnika tudi ni bilo pričakovati. No, ampak očitno se je tistega jutra več plezalcev odločilo »doživeti resnoben plezalski dan v izjemno mogočni in divji steni, odmaknjeni od ciljev množic«. Kajti še preden smo si dobro pomeli oči, sta pod steno že hiteli dve navezi. Presneto, to bo zabavno! Da nas ne bi prehitel še kak avanturist, ki bi mu zadišala »ena izmed najmanj obljudenih sten pri nas«, smo prestavili v višjo prestavo. A le do vstopa. Tam so nas v začetnem lažjem raztežaju malo zaustavili predhodniki, pri naslednjem, težjem, pa bi si z Minjo lahko privoščili konkretno čik pavzo, če bi bili ljubiteljici tobaka. Vedno, kadar se je Dohtar lotil prvih raztežajev, je trajalo celo večnost, da je do nas čakajočih priplaval odrešilni »Varujem!«. Na račun njegovega segrevanja mašine smo imeli velikokrat obilo zabave – ponavadi je šele po kakih 400 metrih plezarije izjavil, da se je ogrel … Ne, srednje dolge smeri mu res niso bile preveč pisane na kožo – ravno ko je motor stekel, ga pravzaprav ni več potreboval! (Kako je šele trpel v plezališčih! Nepozabno ga je bilo poslušati nekaj metrov nad tlemi, ko je že kakih deset minut visel z oprimka in jadikoval, da mu dela slabo in da se v desetmetrskih sedmicah ne more ogrevati – važno, da se je na njihovih oprimkih lahko nepopisno dolgo držal!) No, v štiricah ni bilo potrebe po kakem visenju na rokah, je bilo pa treba preveriti vsak oprimek in sem in tja pošteno zabiti kak klin, ki bi zdržal težo širokih pleč … Medtem smo se preostali trije zabavali po svoje.
Mala malica za stara mačka
Zrla sem v monolitno, strmo, temno steno nad nami, ki je bila od daleč videti povsem nedostopna, in se čudila, kakšne zanimive prehode sta odkrila prva plezalca. Zanje sta definitivno imela žilico (če ne kar žile …) – drznem si reči, da sta bila že takrat, v času, ko je smer nastala (leta 1978), alpinistični legendi. Mislim, da Aleša Kunaverja in Staneta Belaka – Šraufa alpinistični in širši gorniški javnosti ni treba posebej predstavljati. Ko sem skušala najti kak zapis o smeri, moje iskanje ni obrodilo sadov – med kopico mnogo pomembnejših alpinističnih dosežkov se avtorjema smeri verjetno ni zdelo pretirano pomembno pisati o taki miniaturi, ki sta jo morda splezala kako nedeljo pred kosilom … Prve obiske plezalcev je Rjavina doživela na začetku 20. stoletja, ko je bil »na udaru« severovzhodni greben; od Luknje peči ga je prvi preplezal Albin Roessel (1910), celotni greben od Macesnovca pa Klement Jug (1924). Leto pozneje sta Alojz de Reggi in Herbert Drofenik (vsaj v spodnjem delu) plezala približno v območju današnje zavarovane poti iz Pekla. Podatki o prvih plezalcih, ki so preplezali severno steno, se nekoliko razlikujejo. V knjižici Naš alpinizem iz leta 1982 naj bi v severni steni že leta 1927 plezala Vinko Križaj in Herbert Drofenik, v vodniku Slovenske stene (2003) pa je zapisano, da je bila preplezana šele po drugi svetovni vojni, ko sta leta 1947 France Avčin in Daro Dolar v osrednjem delu speljala Centralno smer (VI-/IV-V). Kakor koli že, levega dela severne stene, ki ga sestavljajo črno-rumene plošče in previsni odlomi, so se lotile šele naslednje generacije alpinistov, na katere je še čakalo nekaj skritih biserov. Menda jih je Šrauf še posebej vneto nabiral.
Nekje na sredini smeri je spet nastal zamašek. Naveza pred nami se ni najbolje znašla v nepregledni steni. Gre nadaljevanje po levi ali po desni? Nikjer ni bilo videti prav lahko, na skici pa je pisalo, da je teren tu ocenjen s IV-V. Plezalca sta se lotila desne strani in kar nekaj časa je trajalo, da je bila pot prosta. »Huh, če je tole IV, naj me vrag!« sem se pridušala, ko sem se basala čez poklinasto razčlembo in potihoma aplavdirala Minji, da je tako elegantno opravila z raztežajem. Potem je stena spet pokazala prijaznejši obraz, čeprav so štirice in petice še vedno ostale precej »konkretne«.
Čez Pekel na pivo
Steno so v zgodnjih popoldanskih urah zagrnile megle, ki so zadnji težji raztežaj naredile prav zlovešče skrivnosten. Fanta sta že izginila v gruščnatem kotlu na začetku lažjega sveta, nad nama pa se je bočila razdrapana stena, sestavljena iz rahlo previsnih sršečih skladov v nekakšnem kaminu. Pogled ni bil nič kaj privlačen in že sem rahlo preklinjala žreb pod steno in svojo srečno zvezdo, a ni preostalo drugega kot zagristi v vertikalo, ki pa se je k sreči izkazala za prijaznejšo, kot je bila videti. Z nekaj previdnosti sem se kmalu tudi jaz prekobalila v kotel, zdaj je bila na vrsti še Minja. Nenavadno dolgo je trajalo in občasno so do mene priplavali nerazumljivi vzkliki. Ko se je končno prikazala na vrhu kamina, je bruhnila: »Prekleti Dohtarjevi klini, če bi morala izbiti samo še enega, bi dobila živčni zlom!« Toliko o naklonjenosti varnosti pri plezanju … Po lahkem svetu sva se zapodili za fantoma, ki sta naju čakala v škrbini na severovzhodnem grebenu. Do vrha Rjavine nas je čakala še ura lažjega plezanja po grebenu. »Zahtevnejšim mestom se umikaš na levo,« je pisalo v vodniku. Eno od takih mest nas je za krajši čas prisililo, da smo se ponovno navezali, kar mi je bilo – ob kot jara kača dolgi poti proti vrhu – že popolnoma odveč. Kako udobno bi se bilo po vrvi odpeljati nazaj pod steno (če bi obstajala urejena sidrišča za spust, seveda), ne pa da takole, v klasičnem duhu trpinčimo telesa (in duha …) še na vrh – vzpon brez vrha ni vzpon, tako kot tura brez piva po njej ni tura? Pih, prav malo me je brigalo, ko sem obirala tisti greben, vedoč, da ko bomo na vrhu, še vedno ne bomo nikjer … Kje je še bila naša oprema, kje avto! Do tja je bilo treba dobesedno čez Pekel! In ko smo se po celodnevnem garanju in neskončnem sestopu za piko na i prebijali med veseljaško množico na obali Blejskega jezera pivu naproti, res nisem bila posebej poskočna. Kot tudi ne dva dni pozneje, ko sem s kolesom premagovala strme klance, mišična vlakna beder pa so le nemo kričala od bolečine. »Klin se s klinom izbija!« je Dohtar opravičil svoj izbor terapije. On že ve … Škoda, da tega ni vedela tudi Minja. Morda bi ji šlo lažje kot s kladivom!
Milijarda, V+/IV-V, 400 m, 5-7 h
Dostop: Iz Kota po markirani poti proti Staničevemu domu do vznožja severne stene. Tu levo v koritasto dolino, čez gladek skok lovske steze (klini). Kmalu nad skokom dosežemo vznožje belih plati približno 40 metrov desno od izteka velikega osrednjega žleba. Tu je vstop Centralne smeri, vstop Milijarde pa je blizu začetka dolgega sistema polic, ki se vlečejo daleč v desno – označuje ga manjša lopa (2 uri 15 minut).
Sestop: Po markirani poti do Staničevega doma (1 ura) ali pa po zavarovani poti čez desni del severne stene v Pekel in naprej v Kot (2 uri in pol).
Vodniška literatura: Tine Mihelič, Rudi Zaman. Slovenske stene. Radovljica: Didakta, 2003.
Mateja Pate
