Planinski vestnik 2002/01
Ledena avtocesta pod Ledinskim vrhom
Počasi premikam smuči in iščem najugodnejšo linijo, medtem ko me nahrbtnik vleče navzdol. V spodnjem delu gore z očmi poiščem svetel trak ledu, ki se vzpenja čez skale. Ja, to bo še zanimiv dan! Pod grapo, ki vodi skozi ozek prehod nekam pod zasnežene stene, me čaka Marko. Zatakneva smuči v sneg in nadaljujeva peš. Kmalu se grapa razširi in razdeli na dva dela, najina pot vodi proti levi navzgor. In potem se ledena gmota pokaže v vsej svoji velikosti. Kar malo se mi zatresejo kolena, ko stojim pod mogočnim zaledenelim slapom ves majhen in iščem kakšen dober izgovor, da ga odprašim nazaj proti dolini. A nič pametnega se ne domislim, bo treba kar spraskati čez tale led. Pa ni hudega na začetku. Prvi raztežaj splezava nenavezana, vodstvo drugega pa si nekako priborim. In nato sem pod široko strmo svečo kar vesel, da bo tam preko vodil moj soplezalec.
Z izkušnjami je lažje in lepše
Končno je prišla prava zima, čeprav smo na začetku decembra nekoliko v dvomih načrtovali zimske vzpone. Pa saj je zima vedno prava, le prilagoditi se ji je treba. Res pa je, da so naše želje včasih neusklajene z razmerami, sanjamo o tistem, kar je takrat pač težko izvedljivo, obenem pa pozabljamo na veliko drugih dobrih možnosti, ki se v danem trenutku ponujajo. Kakorkoli – v zadnjih letih je pozimi ena izredno popularnih panog plezanje zaledenelih slapov, ki pa ima eno majhno pomanjkljivost – led. Lahko se zgodi, da ga boste v kakšni sezoni videli le za vzorec (spomnite se prejšnje zime), kakšno leto pa se ga boste preobjedli. Pa predvidevamo, da ga bo letos dovolj in še preveč, mi vsi pa v dobri formi, super zdravja, dovolj bomo imeli tudi časa, denar ne bo težava, preizkusiti je treba zadnji model derez, novi čevlji so se tudi lepo obnesli, pravkar pa ste prinesli iz trgovine povsem nova ledna orodja. Kako lepo se svetijo, prav super se podajo k vašemu novemu gore-tex kompletu. In kaj še čakate? Ah, ne veste kam, pojma nimate, kje bi našli led, saj še niste preplezali niti enega samega slapu!? Ja, še eden tistih, ki je nasedel reklamam. Zelenec pač! No, tokrat vam ne bomo kaj prida pomagali pri izbiri ture, le usmerili vas bomo. Če nimate izkušenj iz plezanja v ledu, bo treba v kakšno alpinistično šolo ali pa najeti vodnika. Oboje nekaj stane in ko boste preplezali dovolj metrov (lažjega) ledu po dolinah, kot so na primer Logarska, Tamar, pa Koritnica in še kje, se boste podali tudi v kakšen bolj znamenit (težji) kos ledu. Z izkušnjami je zagotovo lažje in tudi lepše. Lahko si izberete na primer slap Lucifer blizu Gozda – Martuljka, ki je bil januarja 1979 prvi preplezani slap pri nas. Lahko pa se odpravite tudi na Jezersko, kjer je pod Ledinskim vrhom naš tokratni cilj – Ledinski slap.
Spodnji in zgornji »ledinc«
Ledinski slap pravzaprav sestavljata dva slapova – Spodnji in Zgornji. Prvi je precej višji in tudi težji, povezuje pa ju grapa. Ni nujno, da preplezate kombinacijo obeh slapov (Zgornji seveda ne gre brez Spodnjega), vsekakor pa povezovalna tura predstavlja kar pošten zalogaj, še posebej v povezavi s sestopom. Tukaj gre opozorilo predvsem tistim, ki se pozimi sicer navdušujejo za zaledenele slapove, o pravem gorništvu pa imajo bolj malo pojma. Pobočja proti Ledinam oziroma Vadinam, po katerih poteka sestop, so tudi plazovita, zato je potrebna previdnost. Lahko sestopite tudi po pobočjih desno ob slapu navzdol do tako imenovane Lovske grape. S poraščenega roba splezate navzdol po ožjem žlebu (lahko se tudi spustite ob vrvi), ki vas privede v nekakšen kotel in nazaj pod slap. Pri načrtovanju ture je čas za sestop kar pomemben, saj so zimski dnevi kratki. Bodite hitri ali pa naročite mesečino. Čelne svetilke so tako del obvezne opreme. Za dostop pod slap in nato sestop nazaj proti avtomobilu lahko uporabite smuči, predvsem povratek bo tako precej hitrejši. A ne pozabite, da je smučanje v plezalnih čevljih, ki so precej nižji od turnosmučarskih, lahko tudi neprijetno in nevarno. Nikar si ne polomite nog, potem ko ste opravili s slapom in varno sestopili!
Ledinski slapovi se že ponašajo s solidno težavnostjo, natančneje Spodnji VI- in Zgornji V+, celotne ture z grapo vred je za okoli 400 metrov, čas pa je odvisen predvsem od vaše pripravljenosti – od dveh do osmih ur. Slap je opisan v vodniku Jezersko (PZS 1999) in v nekaj starejših vodnikih po zaledenelih slapovih. Prvi so ga preplezali Peter Markič, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik januarja 1981, zgornji del pa sta dodala Zvone Peterlin in Uroš Rupar tri leta kasneje. Ko vas bo sredi slapu navijalo, medtem ko boste viseli na svojih najmodernejših lednih orodjih (strojih), pomislite na cepine, s katerimi so prvi plezalci zmogli smer.
Najtežji del predstavlja široka navpična sveča v osrednjem delu Spodnjega Ledinca (tretji raztežaj), katere težavnost pa kroji predvsem kvaliteta ledu. Za vzpon boste potrebovali vsaj 10 lednih vijakov. Z vrha Zgornjega slapu se je treba spustiti nazaj do vznožja, za kar boste potrebovali kakšen klin. Lahko pa seveda uporabite katero od tehnik za spust brez puščanja opreme, na primer spust na cepine ali ledni vijak. Če nimate dovolj tovrstnih izkušenj, pa tega raje ne počnite.
Voda za rokave
S strani gledam, kako Marko napreduje čez navpično svečo. Zavije ledni vijak, vpne vrv, sledijo udarci s cepini, prestavljanje nog, na katerih so ostre dereze, spet ledni vijak … Navzdol padajo kosi ledu, na srečo pa sem izven njihove vpadnice. No ja, tu in tam me kakšna kocka za v viski vseeno pozdravi po nosu. Daleč zgoraj Marko izgine za rob in kmalu sem na vrsti. Saj bi spustil koga naprej, pa sem sam na tem koncu vrvi. Malce neprijetno, pa mi ne preostane drugega, kot da se odpravim. Pljuniti v roke nima smisla, saj je vlage naokoli dovolj. Še preveč. Ko se »matram« navzgor na konicah derez in cepinov, ki kmalu predstavljajo neprijetne uteži v rokah, me pozdravljajo curki vode, ki tečejo čez led in najdejo pot tudi za rokave in nato ob telesu ter skozi hlačnice do čevljev. Brrrr! Na srečo voda zamrzne samo na oblačilih, pod njimi pa le neprijetno hladi. Največjo težavo predstavljajo ledni vijaki, ki nikakor nočejo nazaj ven iz ledu. Pravo nasprotje mojih cepinov, ki pa jih tu in tam kar zataknem med ledene sveče ali pa v luknje Markovih cepinov. Primerno navit se privlečem do roba, kjer se led malo položi, pogled med derezami navzdol pa je veličasten. Do vrha bo lažje. Naslednji raztežaj je treba plezati previdneje, saj je ledu malo, nato zagaziva še navzgor po grapi do drugega slapa. Tam so razmere za plezanje idealne, razgled pa vse boljši. Na robu najdeva zavit ledni vijak predhodnikov. Z veseljem ga uporabiva, nato se prične iskanje sestopa. Že v mraku rijeva po snegu navzdol in bolj po sreči najdeva strmi žleb, ki naju pripelje nazaj pod slap. Kmalu sva tudi pri smučeh. V mesečini odvijugava proti dolini. Z nekaj padci seveda.
Boris Strmšek
