Planinski vestnik 2006/09
Miss Julijcev
»Kaj bova zdaj …?« sva z Andrejem spraševala drug drugega, ko sva se ustavila pred dvignjeno zapornico in znakom za prepovedan promet pri vstopu v dolino Mrzle vode. »Eh, greva samo malo pogledat, potem pa pripeljeva nazaj in parkirava tu …« sva sklenila. A pot po ravni dolini se je kar vlekla, ovinek za ovinkom, nama pa se je vedno manj ljubilo voziti nazaj in nazadnje sva zapeljala na skrito stransko pot pod prvim hujšim klancem. »Kar bo, pač bo; danes, ko imajo finale v nogometu, bodo naši zahodni sosedje vsi pred televizorji, s policaji in gozdarji vred …« sva modrovala, ko sva se v precej soparnem jutru potila po stezici navzgor proti hribom. Dostopa je ostalo še za slabo uro, razgled pa naju je navduševal: gore nad nama so bile bolj kot Julijcem podobne Dolomitom in za plezanja željna obiskovalca je bilo to kot prilivanje olja na ogenj. Toliko bolj, ker je bila najin cilj ena najlepših smeri v Julijskih Alpah; smer, ki jo je Tine v svojem na pisalni stroj natipkanem vodničku okronal za miss Julijcev. Znana plezalca iz predvojnega obdobja, Krobath in Metzger, sta jo leta 1933 v zares lepi liniji speljala po drznem razu, ki na pogled obeta precej resno plezanje. A razčlenjena dolomitska skala naredi iz grozečih previsov nekakšno nebeško »lojtro«, na kateri ne najde težav niti tisti, ki jih zares išče …
Spomini in varianta
Zadnji del dostopa so nama popestrili ostanki kamnitega plazu; očitno se je pred kratkim privalil z velikega odloma na robu stene sosednjega vrha, ki ima v nasprotju s preostalimi samo italijansko ime: Cima Grande della Scala. Tudi na videz trdne stene so tu in tam krhke in krušljive, zato previdnost ni odveč. Nahrbtnike sva pustila pod steno in poleg opreme vzela s seboj le copate za sestop. Najina plezalska pričakovanja je nekoliko ublažila zavest, da smer Krobath-Metzger v Trbiški Krniški špici zame ne bo odkrivanje neznanega sveta: spoznal sem jo pred dobrimi desetimi leti, ko so matičarji imeli tabor v sosednji dolini, pri koči Pellarini. Takrat je bil z nami tudi Šrauf, ki je ravno za silo okreval po poškodbi v Steni, pa je kljub vsem težavam poleg svoje opreme pritovoril na tabor še kakih deset kil krompirja; ob večerih smo ga pekli ob tabornem ognju poleg šotorov. Imeli smo se lepo; malo pa nas je tudi skrbelo, ko smo nekega večera zaman čakali navezo, ki je šla plezat v Miss Julijcev. Navsezgodaj zjutraj sem vzel plezalke in na hitro sam šel čez smer. Opazil nisem nikogar, a skrbi me je že na poti nazaj v tabor rešila novica, da je pogrešana naveza varno prenočila v bližnjem bivaku. Vse v redu torej; meni pa od takratnega plezanja ni ostalo veliko v spominu, saj nisem bil čisto »pri stvari« …
Prvi lahki raztežaj sva samozavestno »odsolirala« in se znašla pod zajedo z manjšim previsom in prvimi klini. Skala še ni bila tista prava, plezala sva po nekakšnem podstavku glavnega raza, po katerem naj bi zgoraj nadaljevala. Še pred tem pa je bilo treba skozi »lepotno napako« smeri: globok kamin, ki se znebi mokrote samo ob največji suši. Še zdaleč ni težak, a vendar nekako ne sodi k tej smeri, ki sicer ves čas poteka v območju elegantnega raza. Morda pa vseeno ne bo treba vanj? Izzivalni beli steber desno od kamina je bil videti kar prehoden. Naj poskusim …? Še preden sem bil čisto prepričan, da je to pametno, že sem užival v dolomitskih oprimkih in luknjicah v monolitni skali. Dva frenda, po slovensko metulja, sta sedla v razčlembe, varovanje je bilo pripravljeno in brez večjega oklevanja sem se potegnil še čez nekoliko bolj gladko šestico tik pod vrhom variante. Lepo!
Razkošna vertikala
Kmalu sva bila spet v »originalu«, ki zavija rahlo na desno, prav na raz. Še raztežaj in desno za robom sva ugledala položno rampo, ki naju je pripeljala k najlepši plezariji. Pred nama je bilo tisto pravo, po kar ponavadi hodimo precej dlje k našim zahodnim sosedom: kompaktna, nakodrana skala, ki ti dovoli plezati skoraj povsod. Na naslednjem stojišču sva se z Andrejem čudila kopici svedrovcev: le kaj počnejo tu, ob rogljih, počeh in vseh mogočih drugih za varovanje primernih razčlembah? »Morda so zavrtani za potrebe reševanja …« sva sklenila nazadnje, ko nobena druga razlaga ni bila niti približno sprejemljiva. Smer pa je od tam krenila naravnost navzgor, čez odprto, črno in od vode razjedeno steno, kakršna nepoznavalcu dolomitske kamnine nemalokrat zmehča kolena in ohladi veselje do podvigov. A le brez skrbi – to se ni zgodilo: kamor je segla roka, se je pojavil oprimek, rogelj, žep, polička, poč, tudi na nekaj peščenih uric sva naletela med uživanjem v zračni plezariji. Trudil sem se, da bi ujel vse to v objektiv aparata, a je bil moj uspeh precej skromen, vedno se mi je zdelo, da sliki nekaj manjka … Razkošne vertikale pa je bilo kar prehitro konec in treba je bilo nazaj proti levi, na raz. Prečnica je bila lahka in udobna; še nekaj navpičnice v čudovito izklesani skali, pa sva bila v žlebu. Ta naju je desno ob razu pripeljal na konec najbolj strmega dela stene. Res škoda, da ni raz še malo višji; ravno lepo sva se ogrela …
Pred zadnjim, položnim raztežajem sva se preobula. Kakih sto metrov nad nama, sem se spomnil, so police, ki naju bodo skoraj po ravnem pripeljale na desno, k udobnemu sestopu, ki se kmalu zatem priključi nadelani poti Anita Goitan, eni izmed znamenitih ferat Viševe skupine. Našla sva jih brez težav in kmalu sva bila spet na melišču pod najino steno …
Na poti v dolino naju je nato osvežila še popoldanska poletna ploha. Kaj dosti se niti nisva skrivala pred njo; kar naj lije, midva sva danes že naredila svoje: vasovala sva pri lepi miss, medtem ko so njeni varuhi in stražarji vneto dežurali pred pregretimi televizorji …
Smer Krobath-Metzger, V-, 550 m, 5-6 h
Dostop:
Iz doline Mrzle vode (Riofreddo):Iz Trbiža po cesti proti Predelu do vasice Riofreddo; tam na desno v dolino in po makadamski cesti do strmejšega klanca oz. dokler je mogoče. Od tam po markirani poti do stene (približno 1 h; od zapornice na začetku doline slabi 2 h).
Od koče Pellarini: Po poti čez Žabniško škrbino (Forc. Carnizza), ki je takoj južno nad kočo, v zatrep doline Mrzle vode, nato poševno na levo čez melišče do vstopa. 40–45 min.
Sestop: 100 m nad koncem težav po izraziti polici na desno (možic) in za vrhom Pinnacola do izrazite poševne grede, ki se spušča proti zatrepu Mrzle vode. Od tam po markirani poti navzdol v dolino Mrzle vode (1) ali na levo po markirani poti nazaj čez Žabniško škrbino do koče Pellarini (2).
Vodniška literatura: T. Mihelič (1979), Plezalni vodnik Zahodne Julijske Alpe: Viševa skupina (ture na območju koče Pellarini); D. Picilli, M. Callegarin (2004), Giulie verticali, Chiandetti.
Pavle Kozjek
