Planinski vestnik 2003/03
Skrita stena za pomladne dni
Prispevek je popolnoma novo poglavje iz druge, dopolnjene in razširjene izdaje knjige Slovenske stene Tineta Miheliča in Rudija Zamana, ki bo letos spomladi izšla pri založbi Didakta. V njej bo opisanih 160 izbranih klasičnih plezalnih vzponov. Avtor barvnih fotografij z vrisanimi smermi je Petrač Janežič, avtor shem smeri pa Aleš Dolenc. Oštevilčenje smeri v prispevku je tako, kot bo v knjigi.
Oltar, Rušica in Loška stena so poglavja iz plezalske ponudbe Julijskih Alp, ki so manjkala v prvi izdaji Slovenskih sten. Zakaj? Težko je najti prave razloge. Kar zadeva Rušico, pa je vsaj eden zanesljivo razviden: stene, ki bi bila tako skrita pred pogledi in dobesedno zakotna, v naših gorah ne najdeš. Iz doline je ni videti, opaziš jo šele, ko stopiš v zatrep krnice Pod Srcem. Vendar pa tam stopiš pred obličje Špika in v očeh ni mesta za kaj drugega, tako da komaj čakaš na srečanje s slavnim plezalskim prvakom. Zgoraj na kakem počivališču, ko te bo v senčni severni steni nemara mrazilo, pa boš onstran zatrepa zagledal sončne plošče strme prisojne stene. Mnogim pomeni ta skrita stena popolno neznanko in moramo povedati, kje je. Južna stena Rušice se sonči prav nasproti severne stene Frdamanih polic onstran krnice Pod Srcem. Tudi sicer je Rušica (pribl. 2100 m) zavita v številne skrivnosti. Z bližnjo sosedo Rigljico (ta ima lepo severno steno – kandidatka za tretjo izdajo!) sestavljata enotno gmoto drznega, robatega videza. Na vrh spleza le redko kdo, pristop je zelo zahteven. Odročnost in skromnost te gorske skupinice ponazarja tudi to, da se zemljepiscem in gornikom doslej še ni uspelo za trdno zmeniti, kako se te gore sploh imenujejo, pa tudi za višine si ne bi upal nihče dati roke v ogenj. No, plezalci smo se trdno odločili: gremo plezat v južno steno Rušice in pika.
Torej: če katera izmed sten v Julijskih Alpah zasluži primero s priljubljenim Koglom, je to najprej južna stena Rušice. Saj se skoraj vse ujema. Južna lega, (skromna) višina, (velika) naklonina, dobra skala … Seveda se razume, da je postala južna stena Rušice igrišče za pomladno ogrevanje, vendar pa moraš biti že prej »vplezan«, saj stena ne premore nobene smeri tipa in težavnosti Virensa. Kljub zakotnosti je zelo obiskana in tudi na gosto preplezana. Nekatere smeri so v celoti opremljene, ne manjka tudi svedrovcev, čeprav po njej največ plezajo »friki«. Stena močno prerašča okvir plezališča, saj končno sestavlja delček veličastne martuljške skupine. Monolitna, navpična stena se po 250 metrih spremeni v strm, rušnat kaos, ki sodobnemu plezalcu nažene strah v kosti. Ne bojte se: po veliki osrednji zajedi, v kateri poteka smer Aga, je urejena sestopna pista. Drugih možnosti nima smisla opisovati, saj bi šlo za popolno teorijo. Prepuščamo jih osebni pobudi; ta bo vedno cenjena.
Steno je pred pol stoletja odkrila znana jeseniška naveza Krušic – Šilar in preplezala dve lepi klasični smeri, ki sta še danes zelo priljubljeni. Po prvih vzponih je v njej začuda vse do izbruha športnega plezanja vladalo mrtvilo. No, »friki« so se potem lahko res napasli. Danes je ta »športna« stena preplezana po dolgem in počez. V zbirki za klasike se je znašla predvsem zato, ker je pač v Martuljku. Mislim, da je s tem vse pojasnjeno. Ni torej treba posebej povedati, da se pred plezanjem v Rušici prenoči v Bivaku pod Špikom, saj bi drugače turi nekaj pomembnega manjkalo. Plezanje v Rušici v vročem poletju pa odsvetujemo.
Izhodišče: Bivak pod Špikom (1424 m) stoji v gozdu na zahodnem robu krnice Pod Srcem; dostop je po markirani poti iz Martuljka (slabi 2 uri). Bivak ni oskrbovan, ključ dobiš pri Omanovih v Martuljku (št. 62). Plin, voda v cisterni (okusnejša je pri studencu četrt ure pod bivakom).
Dostop: Od bivaka do vznožja stene je slabe pol ure hoda čez lahko prehodni drn in strn (poznavalci gredo po lepi stezici).
Sestop: Večina plezalcev sestopi po urejeni pisti, ki vodi čez veliko osrednjo zajedo (smer Aga) levo od opisanih smeri. Pet spustov po 50 m, ne pozabi na dvojno vrv!
106. DIREKTNA SMER
V/IV+, 250 m, 3–4h Prva plezala Janez Krušic in Janko Šilar leta 1948.
Prvo predstavljamo najstarejšo smer v južni steni. Danes sicer sodi med manj ponavljane, vendar ima v Rušici in sploh v resni martuljški skupini spoštovano mesto. Ko sta se Janez in Janko srečala z nedotaknjeno steno, sta jima morali pasti v oči dve veliki razčlembi. Steno razpolavlja veličastna zajeda, na desni pa sta opazila podobno razčlembo, ki je izrazita le v zgornjem delu. Osrednja zajeda je bila za tisto obdobje ne mara le preveč divja, pa sta se lotila desne. (No, tudi leva ju je še kako mikala, saj sta dve leti pozneje speljala drugo smer v njeni neposredni bližini.) Direktna smer torej poteka po desni zajedi, ki je spodaj ni. Njeno vznožje se doseže na precej zapleten način od desne. Plezanje je seveda značilno za Rušico: strme plošče z dobro skalo, vmes kočljive drnaste poličke, kak grmič rušja, ves čas velika izpostavljenost. Velika izstopna zajeda je zelo gladka. Smer ni opremljena. Vstop je na zeleni glavi pod desnim delom stene – precej desno od vpadnice zajede.
Opis: Po naravnih prehodih čez lahko steno (več možnosti) se gre navzgor na travnato poličko, ki pelje levo do navpičnega kamina; tega sestavlja nekakšna luska. Po njem (V–) se nadaljuje pot do pomola z rušjem na levi, nato levo navzgor po naravnih prehodih (poličke, trava, tu in tam grm ruševja) čez precej strmo steno do stolpiča. Levo od njega stopiš v omenjeno glavno razčlembo, ki je tam še oblikovana v kaminasto poklino (V). Šele raztežaj više se oblikuje lepa, izrazita zajeda, ki pa je zelo gladka; varovališča so le skopa. Po njej plezaš dva raz težaja (IV+) do končnega previsa. Pod njim prečiš čez ploščo levo (V, včasih smo tam čez kar zanihali po vrvi) na zasilno stojišče. Do roba stene je še kratek raztežaj čez strme plošče (V–). Prestop levo k sestopni pisti je dolg kakih 50 m, precej zapleten in »kosmat«, ampak še zdaleč ne tako kot nadaljevanje po rušju in grapi proti vrhu in potem sestop po normalni smeri. (V AR št. 48– tam so objavljene tri sodobne »frikovske« smeri – je podatek, da je sestopna pista urejena tudi v območju Direktne smeri.)
107. KUŠTRASTA SMER
V/IV+, 250 m, 3–4 h Prva plezala Marija (takrat še Perčič) in Andrej Štremfelj leta 1978.
Andrej je najbrž v mislih trasiral to smer med katerim izmed svojih številnih plezanj v Frdamanih policah. Kuštrasta smer je danes velika klasična smer Rušice. Vije se (precej vijugasto) čez osrednjo steno desno od velike zajede (levo od streh). Podobno kot Direktna se spodaj trudi, da bi dosegla vodilno razčlembo, ki je zarezana le v zgornji del stene. To je strm kamin, ki ponuja res odlično plezanje. Velika spodnja zanka v desno je pač cena, ki jo moraš plačati za užitek. Tam moraš preplezati marsikatero drnasto poličko, prečesati kak skuštran grm rušja, ampak ves čas kar zares plezati. Klini niso ravno na gosto posejani.
Opis: Smer se začne na izraziti travnati polički, ki prereže vznožje osrednje stene. Nanjo splezaš od leve po izraziti razčlembi (II) kakih 50 m levo od vpadnice velike strehe. Polički slediš raztežaj desno mimo rušja in nekoliko nerodno okoli roba na teraso pod zajedo (svedrovec). Nadaljuješ levo navzgor po travnati zajedi (IV+), nato levo skozi skuštran grm in navzgor na stojišče. Zajeda se nadaljuje na desni in kmalu pripelje na krušljivo poličko pod ploščami. Po njej se gre levo do hrapave črne plošče in čez njo na udobno polico, nato levo okoli roba in navzgor po zajedi (IV) v dno izstopnega kamina. Po treh raztežajih imenitnega plezanja (IV+) se znajdeš pod zaključnimi previsi, ki bi te močno prestrašili, če ne bi vedel, da jih je mogoče prelisičiti ob pomoči preduha (V). Smer se konča pri macesnu – tja pripelje od leve grapa, nadaljevanje velike osrednje zajede. Po njej poteka sestop.
108. LIJAK
VI+/VI–, 250 m, 3–5 h Prva plezala Benjamin Ravnik in Matjaž Ravhekar leta 1985.
Izmed smeri »novega vala« v južni steni Rušice predstavljamo Lijak, ki po načinu plezanja in značilnostih še najbolj ustreza kriterijem in načelom, ki jih gojimo v tej knjigi. Smer pa je od prej opisanih za pomembno stopnjo težja in pomeni privlačen izziv za dobro nabrušenega plezalca današnje šole. Ime je dobila po gladkem žlamborju v zgornjem delu, ki je ključno mesto. V njem varovanje ni najboljše, nujna oprema (ob običajni seveda) pa je friend št. 2.5 ali 3, ki edini sede v edino vdolbino v zgornjem delu »lijaka«. Če pa se ti zdi to zahtevno mesto preveč tvegano, lahko vzameš spodnji del smeri kot uvod v Kuštrasto, saj poteka v vpadnici njenega lepega izstopnega kamina (lijak je zarezan v zgornjo previsno steno desno od Kuštraste). Spodnji del smeri poteka po razločni razčlembi, pri kateri (velika!) naklonina ne odneha niti za ped, zahtevnost plezanja pa nekoliko blaži zelo dobra skala, ki ponekod spominja na pakleniško. Čeprav je smer kar precej obiskana, še ni dokončno opremljena. V Lijak ne stopaj, kadar v zgornjih grapah še leži sneg, saj se skozenj odceja voda (ime!). Naša smer stopi v steno skupaj s Kuštrasto, torej na začetku strmo vzpenjajoče se poličke, ki pelje desno gor na veliko spodnjo polico.
Opis: Omenjeni polički slediš le kratek čas, v vpadnici vodilne razčlembe spodnjega dela smeri pa jo urežeš naravnost gor čez plošče. Prvi raztežaj (V–) končaš na veliki polici, ki prereže vso spodnjo steno. Omenjena spodnja razčlemba je visoka dva raztežaja. Začne se s kratko, proti levi obrnjeno zajedo, nato plezaš čez plošče do strešice, jo obideš na levi in nadaljuješ po poči do stojišča. V drugem raztežaju je zajeda izrazitejša, spodaj pa plezanje popestri prehod čez lusko. Težavnost: ponekod VI–. V lažjem svetu se (nekoliko desno) v kratki zajedi sestaneš s Kuštrasto, potem pa jo pustiš na levi in nadaljuješ poševno desno do stojišča na rušnati polički. Še 20 metrov desno, nato pa poševno desno navzgor, najprej po poči, nato čez plošče (IV+), do stojišča levo tik ob vstopu v gladki žlambor – lijak (svedrovec). Najtežji raztežaj smeri (VI+) je kar dolg. Spodaj najdeš v lijaku dva, tri kline, zgoraj pa daje edino možnost varovanja že omenjeni metulj 2.5. Nad lijakom te čaka še raztežaj lažjega plezanja čez položnejše skale, mimo drevesca, ki štrli iz stene. Tako dosežeš poraščeni svet vrh glavne stene. Od tam se vzpneš proti levi na glavico z macesnom, na katero izstopi Kuštrasta smer, od druge strani pa pripelje grapa – nadaljevanje velike osrednje zajede (smer Aga). Po njej poteka sestop (pet spustov po vrvi – 50 m).
Tine Mihelič
