Planinski vestnik 2006/05
Čez sive plošče Vežice
Neko junijsko soboto smo se zapodili v Kogel in nato dalje čez Skuto, kjer nas je še pozdravil sneg. Ko smo se pozno ponoči privlekli nazaj v Kamniško Bistrico in prespali v spalnih vrečah kar zraven doma, se je en član ekipe odločil, da je bilo za ta vikend dovolj. Tako smo za Vežico ostali trije. Sredi dopoldneva smo se spotikali po dolini Kamniške Bele proti Korošici. Preden pripelje pot do Rzenika, smo zavili proti Šraj peskom in po ozki dolini proti sivim stenam, ki so se dvigale zgoraj. Čez skok, kjer je treba kar poplezati, navzdol se mnogi kar spuščajo z vrvjo, smo prišli pod Vežico, razvlečeno ostenje brez izrazitega vrha. Bilo mi je kar poznano, čeprav nisem tukaj kaj prida plezal. Nekajkrat sem bil tukaj z Markom Lukičem in Andrejem Grmovškom, ko sta plezala in opremljala smer Last minute, ki je z oceno 8a+ še vedno najtežja več raztežajev dolga smer v slovenskih stenah. Ko smo tokrat prišli pod steno, smo si izbrali precej opevano smer, ki spada menda med najlepše petice v naših gorah. Poteka čez najvišji del stene Vežice. A kar hitro smo ugotovili, da je ostala skica z opisom v dolini, nobeden od nas pa ni vedel, kje smer vstopi. Na srečo je mobilna telefonija izredno koristna zadeva in včasih rešuje.
Čez sive plošče
Sicer sem slišal že za kar nekaj smeri, da so »naj«, vendar sem nato ugotovil, da so sicer prav spodobne, vendar samo ene od mnogih. Kot na primer Sivi ideal v Jerebici – še zdaleč ni tako lepa, kot zatrjujejo nekateri, je pa resna in izredno priporočljiva za ljubitelje pravega alpinizma. Tudi Raz Jalovca je pač ena od priporočljivih smeri, ki bi jih moral preplezati vsak alpinist, vendar nič kaj posebnega. Kakšen omembe vreden lep raztežaj se najde v marsikateri smeri. Vendar toliko lepih raztežajev skupaj kot v smeri Geršak-Grčar v Vežici le stežka najdete v naših stenah. Že sam pogled na steno vam daje vedeti, da je tukaj doma plezanje čez zares lepe in kompaktne plošče iz sivega apnenca. Stena sicer daje videz precej večje težavnosti, kot jo boste kasneje našli, vendar pa gre zagotovo za eno najlepših smeri pete stopnje v naših gorah. Še posebej, ker gre za zelo zanimiv tip plezanja, ko se vam zdi, da se spravljate v neprehodno skalo, nato pa se vam oprimki sproti odkrivajo, prav tako pa klini, ki vas počasi vodijo čez steno. Nekaj težav vam lahko naredijo le smeri, ki potekajo v neposredni bližini in se nekajkrat prekrižajo z GG-jem. Ne pustite se zavesti.
Ko smo tako zrli navzgor in se nam najprej niti sanjalo ni, kje bi lahko potekala smer, nas je telefon vsaj nekoliko rešil. Dobili smo nekaj napotkov za iskanje vstopa in v spomin so prišli tudi nekateri podatki iz opisov, ki smo jih prej že nekajkrat prebrali. Poiskali smo travnato gredo, ki reže steno v spodnjem delu od leve proti desni. Pod gredo na levi strani vodi navzgor razbit kot, desno ob njem pa plošče, kjer najdeš lep prehod in nekaj klinov. Nato je treba po gredi še kakšnih 10 m proti desni pod razčlembe, ki nas bodo vodile čez sive plošče. Zrem navzgor in vse skupaj zgleda kar težko. Ni mi prav jasno, kje poteka smer. Verjetno bi bilo z opisom lažje. Pa kaj, tudi prva plezalca ga nista imela. Tako Bojan Pollak o vzponu pred skoraj štiridesetimi leti pravi: »Barbka in Peter Ščetinin sta leto prej preplezala Akademsko smer, za katero pa nismo prav vedeli, kje poteka. In ko sva z Vidom Grilcem takrat plezala tole najino smer, se nama je ves čas zdelo, da je tukaj pred nama že nekdo plezal. Kar videla sva nekakšne črne lise od čevljev, vendar pa se je kasneje izkazalo, da se nama je tako samo zdelo. Sicer pa je šlo plezanje brez težav, prehodi pa so se odpirali kar sproti. Je pa že dolgo od tega in se je seveda težko spomniti vseh podrobnosti.« Sedaj je tam kar lepa vrsta smeri, predvsem v ploščah levo od smeri Geršak-Grčar pa bodo zagotovo nastale še kakšne nove, saj stena še ni povsem obdelana. Delo za moderne plezalce.
Alpinisti gredo do vrha
Varovališča v GG-ju so sedaj opremljena s svedrovci, zato vsaj to nekoliko olajša iskanje in prežene dvome, ali smo še prav ali ne. Je pa že prvi raztežaj čez sive plošče dokaj napet, saj je treba splezati krepko petico. Navpična zajedica z dobrimi oprimki se konča pod previsom, pod katerim je treba prečkati levo čez gladko ploščo na strmo gredino. Sledi raztežaj po gredini proti levi navzgor, z vrha stebrička pa čez plošče proti desni, kjer nas čaka zelo lepo plezanje. Nato spet lažji del čez gredino proti levi navzgor, na koncu katere pa nas spet obidejo dvomi o poteku smeri. Navzgor vodi na videz težka, a logična zajeda, levo za vogalom pa zgleda kar gladko. Kasneje sem izvedel, da poteka po zajedi navzgor tako imenovana »padalska« varianta. Tukaj so namreč mnogi padali. Jaz sem se kljub temu odločil za izlet okoli vogala, kjer sem našel nekakšno logično nadaljevanje. A sem ga vseeno nekoliko »pihnil«. Po lažjem delu sem šel preveč nazaj proti desni in prišel v sosednjo smer (menda »Tik pred dvanajsto«). In še trenje sem si naredil takšno, da sem komaj vlekel vrv. Svedrovci so sicer bili tudi tukaj na varovališču, a nekoliko drugačni. Pa si nato nisem delal kakšnih posebnih skrbi. Namesto petice sem nato splezal raztežaj šestice in prečil čez čudovite plošče nazaj proti levi, kjer vodi čez plošče navzgor sistem zajed. Po originalu bi pač prišel tja kar naravnost, mi pa smo naredili majhen (in nekoliko začinjen) ovinek. Sprane zajede iz odličnega apnenca, kjer nas kljub vsemu čakajo spodobni oprimki, vodijo proti veliki gredi v zgornjem delu stene. Plezanje je tukaj zares uživaško, izpostavljenost pa že kar precejšnja. Daleč spodaj so melišča, proti zahodu pa greben Zeleniških špic. Prva plezalca sta na koncu zajed pod kamini zavila v desno čez plošče, večina pa sedaj pleza kar naravnost čez lažje kamine, ki pa so prav prijetni. Na gredini, ki je okrašena z gruščem in travo, je največjih težav konec, do vrha je treba le najti prehode čez vršno steno. Nekateri se od tukaj sicer spustijo po vrvi nazaj čez steno – vendar, ker smo vseeno pravi alpinisti, plezamo dalje proti vrhu. Možnosti je več, mi pa smo naredili kratek ovinek proti levi in nato plezali navzgor čez zajede in kamine proti ruševju na vrhu stene. Tukaj se najde tudi kakšno manj prijetno mesto, skala ni več takšne kvalitete, kakor je bila spodaj, vendar pa gre za precej lažje plezanje in čez manjše skoke se počasi približamo vrhu stene. Ko nas pozdravijo zelene trate med ruševjem na vršni planoti, je za nami zares ena najlepših petic v slovenskih stenah. Čaka nas le še iskanje prehodov skozi labirint ruševja čez vrhove Vežice in nato dalje nad Vršiči. Takrat nam je popoldansko sonce nagajivo mežikalo, skica smeri pa nas je čakala v avtomobilu daleč spodaj v Kamniški Bistrici.
Dostop: Kilometer in pol od spodnje postaje žičnice na Veliko planino je na desni strani prostor za parkiranje, od tam pa vodi naprej markirana pot po dolini Kamniške Bele. Pod slapom Orglice ulovimo stezo, ki se odcepi od markirane poti levo in poteka desno od slapu navzgor čez strma gozdnata pobočja. Kmalu pridemo do Skoka, kjer je treba nekoliko poplezati, za sestop pa so opremljena sidrišča in se lahko spustimo z vrvjo. Nad Skokom nas pot vodi nekoliko levo in kmalu smo pod steno, kjer nas pozdravi široko melišče – Šraj peski. Od začetka stene Vežice je do vstopa še kakšnih deset minut. 1.30 – 2.30 h.
Sestop: Ena od možnosti je spust po vrvi izpod velike gredine. Z vrha stene pa krenemo dalje čez vršno planoto Vežice proti Vršičem. Med tema ostenjema vodi navzdol nekoliko neprijeten sestop čez strma skrotasta pobočja. Najbolje se je odpraviti dalje proti Dedcu. Najenostavnejši sestop je med Vršiči in Dedcem, kjer nas navzdol vodi dobro uhojena pot in nato nazaj pod steno do vstopa v smer. V slabi uri bomo nazaj pri vstopu v smer, v dolino pa je še kakšno uro hoje po smeri dostopa.
Vodniška literatura: Kamniška Bela – Repov kot, PZS, 1993. Slovenske stene, Didakta, 2003.
Boris Strmšek
