Planinski vestnik 2001/10
ČEZ OBLINE AJDOVSKE DEKLICE
TRD POLJUB
Spomnim se, da smo občudovali razglednice s posnetki Janeza Skoka, na katerih sta bila v popoldanskem soncu sredi obraza Ajdovske deklice v Prisojniku plezalca, Ines in Marko, če se prav spomnim. Ah, mogoče bomo tudi mi enkrat … Mogoče. Nismo bili povsem prepričani, a je nato vseeno prišel tisti enkrat. Ne spomnim se več, kako je prijatelj Lori sploh prišel na idejo, da greva plezat Ajdovsko deklico, vem samo, da sam nisem bil najbolje pripravljen. V tistih časih nisem prav dosti plezal, pa še prometno nesrečo sem imel pred tem in moj vrat je bil nekoliko trd. Kljub vsemu sva nato neko zgodnje poletno jutro kolovratila skupaj z ovcami od Vršiča proti steni. Ovce so naju zapustile, midva pa po zavarovani poti, nato po skrotju pod skalni obraz, ki je takrat dobil povsem drugačno perspektivo. Strehe, previsi … In sva se nato do popoldneva “zabavala”, viseč v klinih, med katerimi je bilo veliko slabo zavrtanih in rjavih svedrovcev. Ko sem se tam po rumenih ploščah pod “učko” stegoval navzgor, se mi je izpulil svedrovec z delom skale vred in telebnil sem navzdol proti “ustnicam”, da so me po tem poleg vratu bolela še rebra. Trd poljub! Na srečo nama je Ines prej svetovala, da vzameva s seboj kakšno rezervno pušo in ploščico, tako za vsak slučaj, če se kaj izpuli. In ta nasvet naj velja tudi za vse tiste, ki se bodo v prihodnje podali v smer. Zagotavljam pa vam, da je smer dovolj privlačna, in čeprav se ne odlikuje s kakšno posebno višino (le slabih 200 m je visoka), vam ne bo žal, da ste se odločili za vzpon. Pogoj je seveda, da ste že prej preplezali kakšno “tehniko”, da ne bi slučajno doktorirali v oblinah Ajdovske deklice. Ocena V+, A2 mogoče tudi ne pove vsega. Tista A3 v plezalnem vodniku Vršič (PZS, 1997) je malce pretirana. Prosta ponovitev? Hja, bo še treba kar malo žgancev pojesti!
SO JI VZELI NEDOLŽNOST?
Avtorji smeri čez obraz Ajdovske deklice, pravcate vršiške skalne znamenitosti, so “Trije mušketirji”, kakor so poimenovali navezo Janez Jeglič – Silvo Karo – Franček Knez. Avgusta 1984 so se odpravili v Dolomite, natančneje pod južno steno Marmolade, kjer pa jih je tri dni pral dež, ki so se ga nato naveličali. Na povratku so se ustavili na Vršiču, kjer pa je padla odločitev, da ne gredo prej domov, dokler ne preplezajo Ajdovske deklice. No, ob njihovi odločitvi je oskrbnica v koči, starejša gospa, pripomnila: “Fantje, tudi če greste vsi skozi njo, ji ne boste nedolžnosti vzeli!” Ampak nedolžnost gor ali dol, naslednji dan je ta skalna deklica “padla”. Je pa bilo že prej nekaj poskusov oziroma so plezalci nekoliko otipavali to Ajdovsko deklino, menda je tudi že Matjaž Deržaj poizkušal, vendar se ji ni preveč prikupil, pa tudi ostali so dobili košarico, dokler se niso pojavili “mušketirji”. Ker se je trojici mudilo domov, so marsikateri svedrovec zavrtali bolj na pol. Predvsem prva streha, tam še daleč pod brado, pa tista do brade in del čez lice oziroma mimo nosa so bolj slabo razčlenjeni, zato je bilo treba nekaj kamnoseštva. V dobrih devetih urah so bili na vrhu, v vodniku pa je navedeno, da je sedaj čas plezanja okoli 4 ure. Je treba kar dobro “popraskati”, da ste v štirih uricah preko, če pa vam se še kaj izpuli … Kar rezervirajte si ves dopoldan in še del popoldneva. Uživajte v razgledu!
GOR PO AJDOVSKI, DOL PO HANZOVI
Dostop je po Jeseniški (Kopiščarjevi) poti. Tam, kjer zavije pot ostro proti desni navzgor, se odcepite levo in prečkate skrotasto pobočje proti vznožju skalnega obraza do vznožja nekakšnega stebra, tam pa vas čaka prvi raztežaj, ki je dokaj lahek in vas pripelje na polico pod veliko streho. Tukaj se prične zares. Trikotna streha vas bo odpeljala daleč navzven (“lojtrca” bo kar potrebna) in čez rob na nekoliko nagnjene plošče, kjer je spet stojišče. Po ploščah malo levo in po poči nazaj proti desni, pa boste pod drugo streho, ki je spet akrobatska (oči imejte na klinih, ki precej gledajo ven, ha), čeprav manjša od prve. Stojišče je na položni plošči ob bradi. Tam plezate nato naravnost navzgor čez rumene plošče proti očesu, ki ga obidete nekoliko levo naokoli in spet ste na nagnjenih ploščah. Čaka vas samo še zadnji, tokrat zares uživaški raztežaj. Desno okoli vogala (čelo) in nato naravnost navzgor proti poraščenemu robu, kjer si lahko končno privoščite pivo, če ste ga slučajno vzeli s seboj. A ne pretiravajte, saj vas čaka še sestop. Predlagam Hanzovo pot, saj boste tako spoznali še nekaj skrivnosti Prisojnika. Zaradi značilnega snežišča pod Hudičevim stebrom boste potrebovali dobro obutev in nekaj previdnosti (cepina in derez niti ne bom omenjal, saj ne bi imelo smisla). Pa tudi na splošno je Hanzova pot dovolj zahtevna, da je ne kaže podcenjevati. Je obnovljena ali ne (in zakaj je ali ni), pa sploh ni toliko pomembno, če ste preplezali našo smer. O tem se naj drugi dogovorijo, medtem ko boste vi od daleč mežikali Ajdovski deklici, ki je poslej tudi nekoliko vaša. In oprema? Nič posebnega – nekaj klinov, zatičev, metuljev, pa sveder s kakπno pušo in ploščico. Pa na vreme ne pozabite, da boste imeli sonce popoldan. Že dolgo si želim fotografirati nekoga v popoldanskem soncu sredi obraza Ajdovske deklice.
Boris Strmšek
