Colski častnik, 28. december 2014
Kmalu po prihodu iz Patagonije so se na obzorju kazale želje po novem odkrivanju … Aljaska, ponovno Patagonija, Azija …? Januarja nam je Komisija za alpinizem pri PZS potrdila in prižgala zeleno luč, (predvsem finančno) za odpravo v Centralno Azijo, natančneje v Kirgizijo, ki je v zadnjih letih doživela nekaj demokratičnih reform in je za zahodnjake dostopnejša od sosednijh »stanov«.
Odprava je sprva štela devet članov, v Biškek, glavno mesto Kirgizistana, pa nas je 2. avgusta prispelo pet. Če je bila prejšnja odprava miniaturna, v njej sva bila samo dva člana, me je tukaj upravičeno skrbelo delovanje večje skupine. Vsi smo se sicer dobro poznali, vsi z vsemi že plezali, vendar 3-tedensko bivanje v bazi, brez zahodnjaškega udobja lahko načne še tako dobre odnose. Ta odprava mi je potrdila prepričanje, da se težjih alpinističnih vzponov lotevam samo s poznanimi in preverjenimi soplezalci in zato nam je bilo v bazi na 3300 m tako lepo. Delovali smo kot stroj, ki pelje v eno smer.
Po pristanku 2. avgusta ob 5h zjutraj nas na letališču sprejme agencija. V kombije nabašemo vso prtljago in že hitimo v center. Po hitrem in ruskem hladnem sprejemu na agenciji spoznamo našega kuharja Sergeja, s katerim opravimo nakup hrane v supermarketu v višini 400 EUR. Nakup je Sergej želel z našim denarjem opraviti sam, ob tako veliki vsoti pa je sledila stornacija vsake postavke in ponovna izbira izdelkov po naših željah. V trgovini smo se zadržali približno 4 ure, ves čas je bilo v zraku čutiti neuklonljivo rusko trmo, ki je tokrat morala popustiti… Še isti dan skupaj z desetimi nosači dostopamo do baze. Nosači – mladina, ki služi poletni kruh, brez prave obutve, opreme … sprašujem se, če je to igra agencije, plačali smo namreč celoten transport opreme, vendar se nam otroci smilijo in mi nosimo namesto njih.
Zvečer prispemo v bazo in že takoj dobimo poziv ruske alpinistke, da moramo na višino 4600 m, kjer v steni močno poškodovan in nezavesten prijatelj potrebuje pomoč. Precej izčrpani od leta, časovnega zamika in popolnoma neaklimatizirani najprej celo privolimo v reševanje, kmalu pa nam postane jasno, da bomo v takem stanju potrebovali pomoč sami, še preden priplezamo na višino poškodovanega. Ponesrečenec je preživel noč in zjutraj nas zbudi helikopter, ki ga je varno odpeljal v zdravniško oskrbo. Sledijo dnevi privajanja na bazo, opravljamo prve aklimatizacije in odkrivamo teren. Osnovni cilj odprave je prvenstvena smer v jugozahodni steni Mount Korone v 4.860 m visoki granitni gori. Med aklimatizacijskimi vzponi si steno ogledamo in določimo linije prihodnjega plezanja. Ob ugodni vremenski napovedi, ki jo preko satelitskega telefona dobivamo od doma, se 5. avgusta odpravimo proti gori. Pol ure od stene postavimo šotor in tam prespimo noč. Naslednji dan plezamo novo smer Beli prah 13 ur. Smer je skalna, težavnosti 6c, A1, dolžine 600 m, posvetimo jo primorskemu (tolminskemu) alpinistu Petru Mežnarju, ki je le nekaj 100 km južneje v kitajski Himalaji od letošnjega julija pogrešan. Beli prah … zasvojenost s plezalnim magnezijem ter snežno belim pršičem sta stvari, h katerima se je Peter vedno znova vračal. Na sestopu si član naveze Dejan poškoduje gleženj, tako da predčasno zaključi odpravo in zapusti bazo. V ekipi imamo tudi kirurga Nejca, ki v Valdoltri opravlja specializacijo na ortopediji. S seboj imamo precej medicinske in kirurške opreme, kar se kmalu razve po ostalih šotorih. Nekega večera skupina Ukrajincev prosi za pomoč njihovi članici, ki si je grdo poškodovala levo stegensko mišico. Šivanje globoke rane se odvije v pravem vojaškem ambiento, v improvizaciji sterilnega okolja in ob mojstrovini Nejca. Maša nam po enem mesecu pošlje slike šiva, ki ga skoraj ni več opaziti. Po tej noči smo ostali brez večine kirurške opreme.
Sledili so dnevi, ko smo čakali na ugodne vremenske napovedi, skrbeli za aklimatizacijo, učili Sergeja slovenščine, on nas ruščine, predvsem pa smo ga želeli naučiti, kako se pripravi lahko prebavljiv obrok, nekaj nezemeljskega za Ruse. Uspešnosti učenja ni bilo težko oceniti, saj nas je večina imela prebavne motnje. 11. avgusta se ponovno pokažeta dva dneva stanovitnega vremena in odpravimo se pod 6. steber Korone, kjer imamo ogledano novo nepreplezano linijo. Primorski steber, 6b, 800 m ( tako smo smer kasneje poimenovali) plezamo 9 ur ter nato 4 ure sestopamo ob vrvi po smeri navzdol. V noči sestopimo v bazo. Celotna smer poteka nad 4000 m nadmorske višine in se zaključuje na markantni granitni špici 4860 m visoko. Primorski steber posvetimo še enemu primorskemu alpinistu, Jožetu Vidmarju, mojemu stricu, ki je v cvetu mladosti, junija leta 1991, zapustil ta svet med solo vzponom v steni sten, v severni steni Eigerja. O tej nesreči sem sicer slišal že veliko pametovanj, poznam pa nekaj dobrih solistov in vsi po vrsti so ljudje z visoko ravnjo zavesti… kakorkoli, odločitev soliranja take stene ne more biti odločitev norca, temveč odločitev velikega poguma … in razmisleka … V alpinizmu je za neko dejanje potrebno garati in za to se odločaš s polno zavestjo. Po preplezanem Primorskem stebru, drugi smeri v 900 m jugozahodni granitni steni Mt.Korone midva z Nejcem zboliva. Načrtovan tretji vzpon po zahodnem grebenu bo tako počakal druge plezalce. Šele v tem poslabšanem stanju sem opazil, koliko pomanjkljivosti ima naša baza: bili smo brez sanitarij, kopalnice, na voljo nam je bilo le tuširanje v mrzli ledeniški reki, na koncu pa še Sergej s svojo rusko kuhinjo, idealno za prezračevanje želodca . Po treh dneh okrevanja sva z Nejcem pripravljena na odhod v dolino. Ponovo nas agencija »nategne«, zaradi bolezni naročimo dva dodatna nosača, prideta pa celo dva manj od sprva načrtovanih. Sprijaznimo se z dejstvom, da bomo ponovno nosači tudi mi… Sledilo je spozanavanja kirgiškega prebivalstva, kulture, običajev. Po proslavitvi kar štirih novih prvenstvenih smeri smo se odločili, da odidemo na oddih v zelo opevano turistično destinacijo ob velikem jezeru lssy Kol. V 300 km oddaljeno letovišče nas v šestih urah mučne vožnje pripelje lokalni taksist. To je bila vožnja, na kateri smo vsi čutili več nevarnosti kot med celotnim bivanjem v gorah. Težko je tem ljudem svetovati, nekakšna trma je v njih, vsakemu nasvetu kljubujejo. Na razpadajočih cestah se spremenijo v nekakšne tekmovalce. Če jih opazuješ, vidiš, da iz njih vre prava tekmovalna strast, ko v škarje in v nepregledenem ovinku prehitevajo sotrpina na uničeni cesti… policija, ki to dirko opazuje, se v nemoči obrne stran. V svetu brez pravil se počutiš popolnoma nemočnega, vendar pa nočeš biti smet, ki jo bodo le pometli pod cesto, ko bo prišlo do nesreče…
Letovišče lssy Kol smo si iz pripovedo vanj med bivanjem v bazi predstavljali kot nekakšne Bahame, naleteli pa smo na precej zanemarjene vasice brez urejenih plaž. S težavo smo našli primeren hostel in ga po eni noči zaradi skrajne negostoljubnosti tudi zapustili. Prvotna želja po oddihu v tem letovišču se je kaj hitro spreminjala v željo po čimprejšnji vrnitvi v glavno mesto Biškek, kjer sta infrastruktura in ponudba na zadovoljivi ravni. Po 2-tedenskem plezanju v gorah nismo bili tipični zahodni turisti, željni nadaljnih avantur in nepredvidljivosti tretjega sveta.
To je bil za nas nov svet, azijsko-ruska (kar trda) kultura, ki jo je nehvaležno primerjati z latinskim svetom, čeprav bi se sam prej vrnil v slednjega.
Na odpravi smo bili Dean Strosar, Nejc Kurinčič, Rok Kurinčič, Dejan Koren in Boštjan Mikuž.
Preplezane so bile 4 prvenstvene smeri:
Beli prah-spominska smer Petra Mežnarja, 6c, A1, 600m, 6.8.2014, (Rok Kurinčič, Dejan Koren, Boštjan Mikuž),
Dean Strosar – 450 m, PD, 5.8.2014 (Dean Strosar),
N. Kurinčič-AD, 300 m, 6.8.2014 (Nejc Kurinčič),
Primorski steber – spominska smer Jožeta Vidmarja, 6b, 800m, 11.8.2014, (Rok Kurinčič, Nejc Kurinčič, Boštjan Mikuž).
Boštjan Mikuž
