GRZS – Iztok Mlekuž: … iz Trente, je bil eden od štirih Trentarjev, ki jih je Uroš Zupančič leta 1947 vključil v vrste gorske reševalne službe pri PZS in tako postavil temelje te službe na Bovškem.
Njegovo življenje je bilo pestro, polno dela in odrekanja, podobno, kot je bilo življenje večine njegovih vrstnikov iz tistega časa. Rodil se je leta 1927 v Trenti. Otroška leta je preživel doma na skopi trentarski zemlji, kjer življenje nikoli ni bilo lahko. Komaj 16 let star se je leta 1943 priključil partizanom. Kot borec 18. brigade (Bazoviške) in kasneje Rezijanskega bataljona je prekrižaril celo severno Primorsko, Benečijo in Rezijo, izkusil napore pohodov in sovražnikovih hajk, veselje ob partizanskih uspehih, lakoto, žalost in nemoč ob srečanju s smrtjo. Po koncu vojne se je vrnil domov v Trento, kjer je prva leta delal pri obnovi in nadelavi planinskih poti in pri gradnji planinskih koč. Kasneje je skoraj deset let delal kot gozdar pri gozdnem gospodarstvu, nato pa se je zaposlil pri cestnem podjetju. Cel čas je skrbno obdeloval svojo kmetijo, tako da mu nikoli ni ostajalo časa. Ko smo pred štirimi leti pripravljali zbornik naše postaje, nam je z veseljem povedal svojo življenjsko zgodbo in opisal doživetja ter izkušnje gorskega reševalca.
„Celo življenje je treba nekaj početi, delo te ohranja vitalnega“ je dejal, in nadaljeval: „Leta 1947 sem bil v skupini Trentarjev, ki je nadelovala planinsko pot od Erjavčeve koče na Vršiču skozi okno na Prisojnik. Očitno smo bili Trentarji pokojnemu Urošu Zupančiču tako všeč, da nas še istega leta vključil v vrste gorskih reševalcev. Sprva smo bili le štirje: Anton Kravanja – Kopiščar (oče), Anton Kravanja – Kopiščar (sin), Janko Kravanja – Maseljc in jaz. Prvi vodja naše skupine je bil A. Kravanja – Kopiščar oče, ki mu je Uroš najbolj zaupal. No, kasneje ga je nadomestil sin. Kmalu smo pritegnili še druge Trentarje: Viktorja Kravanjo – Andreja, Ivana Zorča – Rutarja, oba Furlana – brata Antona in Bertija Pretnerja in Jožeta Cudra – Jurca. Kasneje pa so se nam pridružili tudi lovci pri državnem lovišču (Jože Kravanja – Rogar, Jože Komac – Mota in Ciril Bradaškja – Monkež). Za opremo je bilo težko; kar smo imeli, so nam priskrbeli Jeseničani. Vsega skupaj tako in tako ni bilo veliko: mariner, nekaj vrvi, klinov in vponk, reševalni drog.
Reševanje je bilo takrat precej drugačno kot sedaj. Kamor smo šli, smo morali peš praktično od doma. Res je, da reševanja večinoma niso bila nevarna, so bila pa fizično veliko bolj naporna in včasih so trajala tudi več dni skupaj. Največ nesreč je bilo zgodaj poleti, ko so se odprle koče. Takrat je vsako leto zapadlo veliko več snega kot sedaj. Povsod so bili še dolgo v poletje ostanki snežnih plazov in prav to je bilo vzrok večine nesreč. Planinci so bili pogosto slabo opremljeni in brez izkušenj in nesreča je bila kmalu tu. Največkrat smo reševali na Doliču, na Križkih podih in na Prehodavcih. Jeseni in pozimi smo imeli ponavadi mir – takrat ljudje pozimi niso hodili v hribe.
Vseeno mi je posebej ostala v spominu zima leta 1952, ko je tudi v Trenti zapadlo ogromno snega. Povsod so bili snežni plazovi, dolina je bila več tednov odrezana od sveta. Reševalci smo pomagali povsod. Kidali smo sneg s streh, obiskovali ljudi, pomagali pri prebijanju snežnih plazov na cestah. Vendar v Trenti takrat ni bilo smrtnih žrtev snežnih plazov kot drugje na Bovškem – očitno smo Trentarji imeli le več izkušenj in se nismo po nepotrebnem izpostavljali.
Od vseh reševanj mi je posebej ostalo v spominu iskanje izgubljenega planinca nad planino Zapotok pod Bavškim Grintavcem. Moža so pogrešili šele po nekaj dneh, tako da nismo točno vedeli, kje iskati. Več skupin ga je iskalo kar nekaj dni, preden smo ga našli tik pod potjo nad planino Zapotok. Na žalost je bil mrtev. Verjetno je zašel s poti, padel in se poškodoval; videti je bilo, da je bil še nekaj časa živ in da je verjetno umrl zaradi podhladitve. No, transport ponesrečenega je bil zgodba zase. Ker nismo imeli marinerja, smo uporabili domače sani: jaz in Tonči Furlanov sva peljala sani, ostali so naju varovali z vrvjo. Ponekod je bilo precej strmo in nevarno, vendar smo srečno prišli v dolino. Čeprav smo bili vsega vajeni, me je ta nesreča posebej presunila – morda zato, ker je bil nesrečnik še nekaj časa živ in je zaman pričakoval pomoč.
Uroš Zupančič nas ni nikoli pozabil. Tudi na stara leta je rad prihajal v Trento; najprej se je oglasil pri meni, potem pa sva šla skupaj h Kopiščarju in Andreju v Zadnjico. Zadnjič sva se videla pred leti na vaji GRS na Klužah.”
Zadnja leta je Lojz živel mirno življenje upokojenca na svoji domačiji. Z ženo sta skrbela za dom, za kratek čas redila trop ovac in po malem kmetovala. Vsako leto smo ga obiskali, mu prinesli koledar in se pogovorili, zmeraj nas je čakal in bil vesel našega obiska. Z Lojzem odhaja zadnji ustanovni član naše postaje.
Pogreb Alojza Zorča bo v soboto, 14.07.2011 ob 16.30 v Trenti.
Iztok Mlekuž
