Gorenjski Glas, 4. april 1997
Kaj za društvo narediti, ne pa, kaj iz društva potegniti…
Intervju – Darinka Sedej: Franci Ekar
Med Planinsko zvezo Slovenije in nekaterimi planinskimi društvi so huda nasprotja, saj društva trdijo, da se mora zveza na novo ustanoviti, ne pa avtomatično podaljševati statusa. Društva je prizadevala tudi denacionalizacija, ni pa še zakona o lastninskih razmerjih. Lani je bilo v 210 planinskih društev vključenih 81.521 članov. Letni proračun Planinske zveze Slovenije znaša okoli 400 milijonov tolarjev – članarina predstavlja 9 odstotkov, od države dobijo 33 odstotkov, ostalo prigospodarijo sami. Kako veliko je pravzaprav bogastvo Planinske zveze Slovenije, kažejo še drugi podatki: planinska organizacija ima 162 planinskih koč in bivakov. V lasti Planinske zveze Slovenije je 42 planinskih objektov in zemlja. In dalje: samo na razpis za sofinanciranje investicij v visokogorske postojanke iz državnih sredstev se je lani prijavilo 21 planinskih društev za 30 planinskih postojank in komisiji za ekološko sanacijo planinskih poti ter raziskavo odpadnih voda. Planinska društva so pričakovala 80 milijonov tolarjev, za 36 milijonov naj bi bilo državnih subvencij, 33 milijonov so društva želela prispevati sama, 11 milijonov pa bi zbrala od sponzorjev in posojil. Največja “postavka” v okviru Planinske zveze je seveda Gorska reševalna služba s 124 milijon i tolarjev prihodkov, od tega več kot polovico sredstev zagotavlja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki je, med drugim, lani opremila reševalce s 300 prenosnimi radijskimi postajami in 200 odzivniki. Drugo polovico sredstev pridobi GRS z darovi, ne nazadnje pa reševalci na leto opravijo 120 tisoč prostovoljnih ur. Reševalci so napravili zanimivo primerjavo: če je bila lani bruto ura v Sloveniji 900 tolarjev, so reševalci prispevali nad 100 milijonov tolarjev. Sredstva, ki jih daje družba, tako še oplemenitijo. Vse to so lepi in impresivni podatki, vendar pa je prav planinska organizacija tista, ki ji zakon o društvih prinaša največ preglavic. Lastninjenje!
Kam gre GRS? Med planinci je močno zavrelo, ko so zvedeli, da se je Gorska reševalna služba “izselila” iz Planinske zveze Slovenije? Kako je to mogoče? Gorska reševalna služba ima svoj znak, v njem pa je bita vsa minula desetletja oznaka tudi PZS, saj je Gorska reševalna služba ne nazadnje pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Zdaj pa je v oznakah Gorske reševalne službe v spodnjem delu okroglega znaka, ki oklepa rdeči križ in belo planino, pod Zgornjim obodom z napisom Gorska reševalna služba namesto PZS beseda Slovenija. Oznake in pravilnik, pravijo planinci, Gorske reševalne službe se spreminjata. Za GRS se v zadnjem času zanimata še policija in vojska in nemara še kdo, za katerega se še ne ve. Policija ji že dolgo nudi helikopterske storitve, vojska je zadnji čas dala terenske avtomobile, radijske zveze in morda še kaj. Za zdaj še nihče ne more natančno povedati, kam gre slovenska Gorska reševalna služba. Bomo videli…
Planinska zveza naj se ustanovi na novo
Pogovarjali smo se s predsednikom kranjskega planinskega društva Francijem Ekarjem. Zato, ker je prav kranjsko planinsko društvo med prvimi doživelo prav nečeden poseg v lastno imovino, ko jim je občina brez vsakega poprejšnjega soglasja želela odvzeti in se polastiti stare Bežkove vile sredi Kranja in tudi zato, ker podatki kažejo, da ima Gorenjska 170 A planincev – takih planincev, ki intenzivno zahajajo v gore, od tega jih največ, kar 50 pripada kranjskemu planinskemu društvu.
Slišali smo, da se nekatera planinska društva ne strinjajo s tem, da bi se Planinska zveza Slovenije po novem zakonu avtomatično naprej registrirala kot zveza. Zakaj nekatera društva protestirajo?
“Gre za to, da društev nihče ni ni vprašal, kaj šele, da bi PZS sledila zakonskemu določilu, ki pravi, da je ustanovitev zveze društev prostovoljna na osnovi pogodbe, ki jo skleneta najmanj dve društvi med seboj. Člani novih zvez bodo samo društva, ki bodo podpisala pogodbo – akti Planinske zveze za društva niso več obvezni. PZS, ki ji nekatera društva ne priznajo več veljave, saj ne more biti naprej avtomatično registrirana, naj bi lahko ustanavljala tudi gospodarske družbe. Kar pomeni možnost odvzema planinskih postojank in drugih nepremičnin društvom, čeprav so planinska last.”
Vas torej postavlja v ponižujoč položaj?
“Tako nekako. Društvo je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb in tako od sprejetja zakona dalje meddruštveni odbori niso več notranji organi Planinske zveze Slovenije. Meddruštveni odbori ne združujejo fizičnih oseb in ne morejo nastopati kot društva. Lahko bi bili kot zveza, a nimajo pravne osnove. Za Planinsko zvezo je po zakonu o društvih potreben ustanovitveni postopek s sklenitvijo pogodbe med včlanjujočimi se planinskimi društvi – takih pogodb in registracije zveze pa ni.”
Se obeta nova nacionalizacija? Kako je nastala lastnina planinskih društev?
“Po drugi svetovni vojni je bilo vse planinsko imetje knjiženo najprej na Fiskulturno zvezo Slovenije, potem na Planinsko društvo Slovenije. Nepremičnine športnih organizacij so bile v lasti FZS ali bile SLP, planinske koče pa so bile dane v upravljanje.”
Ali se vam zdi prav, da ima, denimo, Ljubljana – matica v lasti Kredarico?
“Ne , ne zdi se mi prav – pripadati bi morala društvu, na katerega območju leži. Prav tako se ne strinjam, da je država podržavila Aljažev stolp. Aljaž ga je poklonil planincem in nihče jim nima pravice stolpa odvzeti. Vendar pa zakon ne govori o lastnini – čakamo na nove zakone o lastninskih razmerjih in drugih pravnih upravičenjih društev. Društva je prizadela tudi denacionalizacija. Ne ve se tudi, kaj bo z lastništvom planinskih poti – to bo treba rešiti s koncesijami ali kako drugače. Sam mislim takole: če nekdo, recimo, plačuje katastrski dohodek za severno triglavsko steno, naj bi ga država tega dohodka pa oprostila.”
Kdo bi moral razpolagati z lastnino?
“Društva bi morala imeti civilno pravni status: lastnina ni ne družbena in ne državna in ne bomo pristali na nobeno novo nacionalizacijo. Tudi v Avstriji ima Alpenferein v lasti stavbe sredi mesta in drugo lastnino in ne vem, zakaj naj bi mi zdaj lastnino izgubljali.”
Ali so pri nas rentabilne postojanke, ki bi jih nekateri želeli privatizirati?
“Nobena planinska postojanka, do katere je treba priti s konji ali helikopterji, ni rentabilna! Društva bi morala morebitni dobiček vlagati v drugo dejavnost, država pa sprejeti ustrezen režim obdavčenja prometa v visokogorskih ali dolinskih postojankah. Sicer pa naj bo pri vsem vodilna filozofija: Kaj za društvo narediti, ne pa, kaj iz društva potegniti…”
