Slovenski dom, 13. avgust 1942
V gornjih prostorih galerije Obersnel, ki je ponudila že marsikateremu našemu umetniku gostoljubno streho za razstavo, nam kaže delo zadnjega časa slikar Edo Deržaj, tokrat same akvarele, dvainštirideset po številu. In kar lahko že v začetku pribijemo: Deržaj, ki so mu metali toliko polen pod noge, mu osporavali kvaliteto, ga vzpodbujali in zavračali — se je s to razstavo brez slehernega dvoma prebil in uvrstil med druge orače slovenske umetnostne njive. To ne samo za ljudi, ki ga niso kar apriori pisano gledali, ampak tudi za tiste, ki bi ga svoj čas najrajši utopili v žlici vode. Danes pa Deržaj stoji in med akvarelisti prav gotovo zavzema eno najodličnejših mest.
Že prvi vtis ko stopiš na Deržajevo razstavo, te preseneti in navduši. Te barve sijejo, te barve dajejo vtis olj. Po dolgotrajnem trudu se je umetniku posrečilo ustvariti kombinacijo, ki pomeni za akvarel prav gotovo celo revolucijo.
Tako se ustaviš pred »Mojstrovko«. Gora je temna, pod njo žari v veselih barvah reber, spredaj je zelenje, skozenj pot in nanjo meče sonce svoje žive žarke; slika, ki prekipeva gorskega življenja. Spet na svoj način pestra v barvah je »Pod večer« ali lepi motiv z Velega polja, »Spomini« (slikar je bil v barvah povzel na kraju samem v skicirko motive, pa jih je zdaj lahko prenesel na večje ploskve). V prav izredno živa, prepojena z južnjaško atmosfero, s tem vročim, žarečim čadom, ki puhti od zidovja in hriba je »Iz Skoplja«. Zaplate snega med umazano zeleno rušo, skrivenčeno rušje in štorovje, zadaj pa, zapredena v rahlo, obsevano meglico, Grintovec in Kočna, — to označuje sliko »Grintovci«.
Če grem o na razstavi lepo po vrsti od vhoda po levi stran se zdaj ustavimo pri treh prav dobrih slikah: »Na Viču«, imenitna »Popoldne« in v barvah žareča »Tesen«. Že nas nato pozdravlja odličen alpinski motiv »Pod Vršaci«, — bel breg z gamsi, dva strma roglja, zgoraj pa temno nebo — čudovita barvna kombinacija. Dalje srečamo mimo, idilično podobo »Ljubljanice« z mostom, v kruto gorsko zimsko pokrajino postavljeno razpadajočo »Bajto na Ogradah« in v podjetno zeleno vesino prislonjeno bajtico na »Javornici«, tam zadaj pa se v čadu potuhnejo s komaj zaznavnimi obrisi visoke gore! »Greben« se bo človeku, ki ni hodil po odročnih gorskih obronkih, zdel prepotraten v barvah — očesu gornika pa se takoj zazdi znan v pestrem razkošju svojih barv.
Ena najboljših slik na razstavi je brez dvoma »Kozolec«, ki gledalca privablja. da si ga prihaja ponovno ogledovat in občudovat še in še. Zdaj pride spet nekaj za gornika: visokogorski motiv »Široka peč«, paša za alpinistove oči. Kakor olje učinkuje izborno pogojena zimska pokrajina »Zajezera«.
Izborni akvareli so dalje tudi: »Barje«, »Ograde in Debeli vrh«; gornika razveselita »Razor s Konte« in »Špik«, dalje lahko, prijetno »Poletje«, »Špičje« in prav dobro »Praprotno«. Vidimo tudi »Bled« in še več gorskih motivov, dobro »Savo«, »Cvetočo jablano«, »Motiv iz predmestja« in dva motiva iz »Loga«, prav dobri »Stog«, dve »Trnovi«, eno prav dobre in odlično »Gradaščico«. Tako pa opravimo ogled sedanje Deržajeve razstave.
Zelo značilen pojav za ta kulturni dogodek je prav gotovo, da je obisk prireditve lep in kar je še bolj značilno, da je nakup razstavljenih del čeden. Razstava pa gotovo zasluži oboje: obisk in nakup del, ki predstavljajo ljube krajine, podane s srcem, oživljene z žarečimi, močnimi barvami, da govore duhu in dvigajo čustvo. Slikar Edo Deržaj sam pa je s pričujočo razstavo spet napravil krepek korak naprej. Na to prireditev opozarjamo vse prijatelje lepe slike, ki si do zdaj še niso vzeli prilike, da bi si jo ogledali.
