Agrarna skupnost iz Tamarja izganja planince

Slovenske novice 30. oktober 2012

NARODNI PARK

Slovensko planinsko društvo je 1899 v Tamarju postavilo planinski dom in ga vzdrževalo do danes.

TAMAR – Nečesa, kar se zdaj dogaja v edinem slovenskem narodnem parku, vendarle ni kriv Triglavski narodni park. V Tamarju na koncu alpske doline Planica izgubljajo planinci, kot kaže, sodne boje za svojo planinsko kočo, ki je bila več kot stoletje izhodišče za vrhunske dosežke alpinistov v Kotovi špici, Kotovem sedlu, Poncah, Vevnici in predvsem Jalovcu ter za navadne planince, šodrovce, za prelepe ture na Slemenovo špico, Ponce, Mangart in predvsem Jalovec. Potem ko je še vrhovno sodišče dalo prav nižjim sodnim instancam, bo najbrž postala novi lastnik planinskega doma v Tamarju na nadmorski višini 1108 metrov Agrarna skupnost Rateče Planica, za kar si na sodiščih prizadeva že od leta 1992. Takrat je namreč vložila zahtevo za vračilo dveh zemljiških parcel, »ki v naravi predstavljata Planinski dom v Tamarju in gospodarsko poslopje s funkcionalnim zemljiščem, kar je bilo podržavljeno 13. maja 1949 po odločbi takratnega Okrajnega ljudskega odbora na Jesenicah«.

V Tamarju, kjer se konča makadamska cesta, ki pripelje v tri četrt ure zložne hoje izpod skakalnic v Planici, stoji več pridobitev človeških rok. Ko se oko odtrga od mogočne kulise Jalovca visoko nad dolino, se najprej ustavi na kapeli in potem na največji zgradbi v dolini, višji in nižji planinski koči, ki se držita skupaj, ob katerih je zidano gospodarsko poslopje. Zadaj na desni teče na robu velike jase studenčnica v umetelno oblikovano korito, čisto na vrhu jase stojita skromni zidani stavbi: ena z napisom jasno izpričuje, da je v njej zavetišče gorskih reševalcev iz Rateč in Planice, druga, ki se podira, pa lastništva ne obeša na veliki zvon. V gozdu za zgradbama stoji spomenik, ki bi mu brez pisnega komentarja komajda kdo uganil poslanstvo: gre za del ameriškega bombnika, ki se je leta 1944 zrušil na območju Kotovega sedla, edinega preživelega člana posadke pa so rešili partizani.

Vsak od teh objektov v Tamarju ima svojega lastnika. Kapela je last župnije iz Kranjske Gore, gorski reševalci so podnajemniki ministrstva za obrambo, ki je bilo tudi lastnik podirajoče se hiše, preden jo je od njega kupilo društvo revmatičnih bolnikov, ki je imelo v denarno bogatejših časih najbrž načrte, da bi za svoje člane tam uredilo nekakšen sanatorij, saj je gorsko podnebje menda posebno ugodno za takšne bolnike, lastnik preostalih dveh, treh stavb pa je bila doslej Planinska zveza Slovenije (PZS) oziroma njeno Planinsko društvo (PD) Medvode.
Kaj namerava rateška agrarna skupnost storiti s tem koščkom zemlje pod gorskimi nebesi?

Prva vest o planinskem domu v Tamarju je bila objavljena leta 1899 v Planinskem vestniku: da je 3. septembra tega leta radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD) v Tamarju slavnostno odprla svojo planinsko kočo. Kot piše v vseh izdajah Vodnika po planinskih kočah v Sloveniji, je »Rateško-planiška podružnica SPD 15. novembra 1936 kupila od agrarne skupnosti pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo uredila za potrebe planincev. Po 2. svetovni vojni je bila koča v slabem stanju in malo PD Rateče jo je leta 1957 pustilo Akademskemu planinskemu društvu iz Ljubljane, ki jo je uredilo, zgradilo vodovod in napeljalo telefon. Leta 1965 je dom prevzelo PD Medvode in ga temeljito obnovilo. Leta 1968 so iz Planice napeljali električni vod. V letu 2003 je bila povsem obnovljena streha na višjem delu doma.«

Dolga leta ni nihče javno nasprotoval tem podatkom, saj so vsi verjeli overjenim kupo-prodajnim pogodbam. Planinci so, kot kaže, v Tamarju kupili parcelo in na njej postavili kočo, čemur bi rateška agrarna skupnost gotovo nasprotovala, če bi gradili na njeni zemlji, ko pa se je po dveh svetovnih vojnah, spremembah meja, sistemov in režimov pokazalo, da o tem v zemljiški knjigi ni zapisov, se je domača agrarna skupnost odločila za zahtevo po nekdanjem lastništvu.

Zadnjo besedo pri pravdanjih, ki se vlečejo od leta 1992, je imelo sredi letošnjega julija Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je pritrdilo odločitvam nižjestopenjskih sodišč, da morata PZS in PD Medvode Agrarni skupnosti Rateče Planica v naravi vrniti planinsko kočo, gospodarsko poslopje, ki so ga planinci v letih socialistične Jugoslavije postavili na temeljih propadajoče lesene drvarnice, pa naj skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem ostane PZS. Agrarna skupnost objektov in zemlje ne zahteva od župnije Kranjska Gora, ministrstva za obrambo in društva revmatikov, saj so bili lastniki očitno natančnejši in so svoje lastništvo vpisali v kataster.

Kolobocij s planinskim domom v Tamarju pa s tem še ni konec. Planinci upravičeno trdijo, da so na temeljih lesene kočice postavili veliko zidano poslopje, da so (skupaj z vojsko) zgradili dovozno cesto iz Planice in uredili vodno zajetje, da so v Tamar (skupaj z vojsko) napeljali elektriko in telefon in da je na koncu koncev celotni inventar v koči kupilo PD Medvode. Agrarna skupnost pa trdi, da koče doslej ni mogla uporabljati in je torej izgubila veliko denarja, tega naj bi ji planinci vrnili.

Planinci so po odločitvi vrhovnega sodišča izčrpali vse sodne možnosti, in ker jim sodni in odvetniški stroški požirajo lep denar, so drugi strani ponudili predlog poravnave. Med drugim PZS ne bi zahtevala povrnitve vlaganj v infrastrukturo planinske koče, če se agrarna skupnost odpove postopku za odškodnino, ker ni mogla uporabljati doma, pripravljena ji je prodati gospodarsko poslopje ter inventar in opremo v koči, agrarna skupnost pa naj se zaveže, da bo koča ostala planinski dom.

Kdaj bodo slovenski planinci dokončno še ob eno od svojih koč, ni mogoče reči, prav tako je nesmiselno ugibati, kaj namerava rateška agrarna skupnost storiti s tem koščkom zemlje pod gorskimi nebesi.

Planinci izgubljajo
Dom v Tamarju je le ena od koč, ki so jih planinci že izgubili. Na Voglu nad Bohinjem je njega dni stal planinski Skalaški dom prav tam, kjer zdaj stoji Ski hotel. Na Šmarjetni gori nad Kranjem je bil skromen planinski domek tam, kjer je zdaj hotel. Na Pohorju je nekaj nekdanjih planinskih koč postalo takih in drugačnih gostišč, na Krvavcu so se morali planinci seliti naokrog, da so dali prostor ponudnikom podobnih storitev na višji ravni, lastnica Češke koče na Spodnjih Ravneh nad Jezerskim, ki so jo leta 1900 z lastnim denarjem zgradili člani češke podružnice SPD iz Prage, je pred nekaj leti postala Občina Jezersko. Starejši planinci se še spominjajo planinskega hotela Zlatorog v Bohinju, kjer so nekega lepega davnega dne planincem z gojzarji na nogah prepovedali vstop. Sicer pa je bil tudi Aljažev stolp na vrhu Triglava last planincev, potem ko ga je župnik Jakob Aljaž, ki je od občine Dovje-Mojstrana za lasten denar kupil svet na vrhu Triglava in tam postavil svoj stolp, podaril SPD, predhodniku PZS, ne da bi dal to vpisati v zemljiško knjigo – in stolp je zdaj državna last.

Marjan Raztresen