GRZS, 20. junij 2007
Zgodovina GRS se ne začne pred 95 leti. Od nekdaj so ljudje hodili v hribe, in od nekdaj so se dogajale nesreče. In v nesrečah so ljudje zmeraj pomagali. Pred 95 leti na današnji dan na tem mestu so se zbrali ljudje, ki so uvideli, da je potrebno na področju reševanja v gorah narediti nekaj več, nekaj je pripomogla tudi narodna zavest in pa zmeraj večja potreba. Glavna pobudnika sta bila zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar.
Prva svetovna vojna je naše kraje zaznamovala z najhujšo nesrečo v gorah do sedaj. Po končani vojni se je obudilo tudi delovanje Rešilnih postaj, ki so jih pričeli ustanavljati v krajih pod gorami po Sloveniji. Jedro moštev so sestavljali gorski vodniki, gozdarji, lovci, ki so bili tudi najboljši poznavalci terena.
Druga velika vojna je spet prinesla zastoj v delovanju GRS. Reševalci so se spremenili v vojake. Po vojni pa se je pričelo z veliko vnemo in zanosom postavljati na noge novo državo, ureditev, in pa seveda tudi našo organizacijo. Centrala je bila na Jesenicah (pod hribi) formirale so se nove postaje, bil je čas entuziastov in prostovoljnega dela. Prične se razvoj nove reševalne opreme, kjer prednjačijo Nemški in Avstrijski reševalci. Jeklenica, vitel, Gramingerjev sedež in Marinerjeva nosila so pripomočki iz tega časa. Nekoliko modificirane uporabljamo še danes. Tudi slovenski reševalci so prispevali svoj delež pri razvoju opreme.
Velik udarec za GRS je prineslo leto 1952 in nesreča v Špiku. Odstop reševalcev predvsem v Dolini, reorganizacija in prenos vodenja iz Jesenic v Ljubljano, so bili razlogi, da se je GRS zamajala v temeljih, in kar nekaj let je bilo potrebno, da so se stvari uredile. Pojavi se vedno večja želja in pa tudi potreba, po sodelovanju reševalcev alpskih dežel, ki jih je ločevala meja. Tako je bil leta 1955 ustanovljen IKAR. Organizacija ki povezuje združuje reševalce, zdaj že lahko rečemo vsega sveta. Soustanovitelji smo bili takrat še Jugoslovanski reševalci. IKAR je prinesel veliko novosti predvsem na organizacijski in pa tehnični plati. To so bila leta, ko so Slovenski reševalci pomagali postavljati na noge reševalno službo po celi Jugoslaviji. Zagnanosti, dobre volje vsega je bilo dovolj, le sredstev ne. Uporabljala se je odslužena vojaška oprema, nekaj se je naredilo v ta velikem Klabusu- ŽJ, kakšno vrv je odpisala vojska, kakšno stvar pa smo prešvercali čez mejo. Pojavijo se prva podjetja, ki so pripravljena prispevati kakšen dinar, nekaj prispeva zavarovalnica, nekaj igre na srečo, vse skupaj pa je premalo, in reševalci uporabljamo svojo opremo, s prevozom pomaga Milica, gasilci in še kdo. Pojavijo se prve prenosne radijske postaje. Milica v tem času odigra veliko vlogo, saj pomaga pri obveščanju, prevozih, radijskih zvezah.
In potem priropota prvi helikopter, in začne se novo poglavje GRS. Tako smo vse bolje organizirani usposobljeni in opremljeni, še vedno pa brez statusa in denarja dočakali osamosvojitev Slovenije.
Dobili smo status, financiranje je steklo. Vse je izgledalo urejeno in pod kontrolo. Helikopter sodeluje v vedno več akcijah in razbremeni reševalce. Nato nas naenkrat, popolnoma nepripravljene, doleti nesreča na Okrešlju. Do takrat smo reševalci veljali za nedotakljive, reševalcem se ne more nič zgoditi. Takrat smo se šele začeli zavedati, kako nevarno delo opravljamo. Spet je moralo miniti nekaj let, da smo si opomogli. Pojavljajo pa se že novi problem – čas. Imamo zmeraj manj časa, vse bolj se nam mudi, v službi ni razumevanja za naše delo. Uvajamo dežurstva, ekipa na Brniku ob vikendih priskoči na pomoč, vse poteka vedno hitreje. Kje so časi, ko so akcije potekale več dni. Na obzorju pa se že kaže nov izziv za GRS. Nova organizacija GRS, samostojne zveze izven PZS. Koliko sestankov, prerekanj, slabe volje je to prineslo, ne bomo naštevali. Nova zveza je dejstvo, vse postaje smo pristopile, če je bila to modra poteza bo pokazal čas.
Še nekaj statistike:
– Po znanih podatkih je do danes v naših gorah umrlo 1600 ljudi.
– Od leta 1945 do danes je GRS opravila okrog 7100 reševalnih akcij.
– Število akcij se je v 80 letih gibalo pod 100, zadnjih deset let pa je povprečje okrog 300.
Povprečno opravimo letno okrog 8200 ur reševalnega dela. Število poškodovanih se giblje okrog 150, smrtno ponesrečenih pa je preko 30. Helikopter sodeluje v okrog 100 akcijah letno. Povečuje se število ponesrečenih pri adrenalinskih športih (padalci, kajakši, kolesarji).
In tako smo po toliko letih spet v Razorju na praznovanju obletnice, ki jo je vseskozi močno zaznamovala tudi naša postaja.
Po ustanovitvi leta 1912 ,prvi vojni in med vojnama so pečat na postaji pustili predvsem Franc Žerjav – Kravenjov, Franc Mrak-Contov, Janez Vertelj – Hanza, Alojz Kosmač, Slavko Černe, Franc Mrak- Štrukljev, Leon Knap, Janez Zupan..
Pred drugo vojno so aktivni Alojz Robič, Janez Svoljšak, Miha Arih.
Po nesreči v Špiku vodstvo postaje prevzame Rado Kočevar, ki mu sledi Janko Šekli. Nato pa Janez Lupša in Janez Kerštajn. Ta je leta 71 predal načelništvo Marjanu Lavtižarju Tega je nasledil Janez Kunstelj, zadnji dve leti pa postajo vodi Robič Aleš.
Po nesreči v Špiku, je potrebno postajo na novo organizirati. Gonilna sila postaje postane močna ekipa reševalcev iz Rut. Reševalci iz tega obdobja so še sedaj naši člani z 50 letnim stažem, pa jih še danes lahko koristno uporabimo.
Ne moremo mimo sodelovanja s sosedi, saj so nam Ratečani, Mojstrančani, pa tudi Bovčani vedno priskočili na pomoč, seveda pa tudi mi njim.
V Kranjski Gori se je začela pisati zgodovina helikopterskega reševanja v GRS. Vseskozi smo sodelovali v komisijah, tečajih, seminarjih na republiškem nivoju. V nesreči na Okrešlju smo izgubili našega dohtarja Jankota. V vseh letih smo svoje delo opravili profesionalno, vedno v korist ponesrečenca. Vsem ki smo pri tem sodelovali izrekam pohvalo in zahvalo.
V dolgih letih dela smo ustvarili moštvo, ki je sposobno dvigniti ponesrečenca iz stene Špika pozimi, spustiti v težkih razmerah ponesrečene z vrha Prisanka. Moštvo ki ga vežejo posebni odnosi pridobljeni v najtežjih situacijah, ki nas povezujejo za zmeraj. Odnos do pomoči potrebnim, ki nas zmeraj znova požene v akcijo, odnos, ki ga ljudje ki niso iz naših vrst težko razumejo. Tako danes postaja šteje 32 aktivnih reševalcev in 6 neaktivnih članov. Na postaji je 5 inštruktorjev, 7 letalcev reševalcev, od tega 3 zdravniki.
Vsako leto izvedemo usposabljanje v zimskih in letnih razmerah, inštruktorji in letalci opravijo usposabljanje na republiškem nivoju. Dežuramo na prireditvah v Kr. Gori in na približno 35 smučarskih tekmah. So-organiziramo Mihov smuk, ter se udeležimo tradicionalnih tekem in pohodov sosednjih postaj. V poletni visoki sezoni dežuramo na postaji in pa v dežurnih ekipah na Brniku. Skoraj vsako leto pa se odpravimo na kakšno potovanje.
V zadnjih desetih letih opravimo povprečno 16 intervencij letno. V akcijah sodeluje 25 do 30 reševalcev letno (sodeluje vsaj v eni akciji)
Število reševalcev na akcijo je trenutno povprečje 4 do 5. Število iz leta v leto pada, kar kaže na večjo prisotnost helikopterja.
Bolj zaskrbljujoč je podatek o povprečni starosti reševalcev, ki je bila pred petimi leti še 45 let, letos pa smo že na številki 49.
Ta podatek in pa dejstvo, da je mladih, ki bi bili pripravljeni na delo v GRS na našem območju praktično ni in da tudi v bodočnosti ne kaže nič bolje. Kaže da se bomo v prihodnosti srečevali s pomanjkanjem ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati v gorah. Še bolj se bo potrebno povezati s sosednjimi postajami, in s skupnimi močmi nadaljevati dolgoletno tradicijo.
Za konec bi se rad zahvalil prav vsem, ki nam pri našem delu kakorkoli pomagajo in stojijo ob strani. Hvala našim najbližjim, ki nas razumejo in podpirajo. Nazadnje hvala vsem vam kolegi reševalci za dobro opravljeno delo.
Robič Aleš
