Kaj se lahko naučimo iz švicarskega poskusa Stillberg?
»Do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili plazovi redni, nato pa je prišel prelom.« Tako se začne zgodba o enem najdaljših gozdarskih poskusov v Alpah — projektu Stillberg, ki že petdeset let razkriva, kako lahko gozdovi ščitijo (nekoč izsekana) gorska območja pred snežnimi plazovi.
Leta 1975 so švicarski raziskovalci na strmem pobočju nad Davosom (naklon 38° nadmorska višina 2080–2230 m) posadili 92.000 sadik švicarskega bora, gorskega bora in macesna s cilem preveriti, ali lahko gozd nad naravno drevesno mejo dolgoročno zmanjša pojavnost plazov.
Rezultati so osupljivi:
– Do leta 1998 so bile plazovine redne. Po tem letu se je njihova pogostost drastično zmanjšala — razen v posameznih grapah, kjer so drevesa odmrla prezgodaj.
– Ključna ugotovitev: drevesa preprečujejo plazove le, če so vsaj dvakrat višja od snežne odeje.
– Vrsta dreves je bistvena: zimzeleni iglavci (npr. švicarski bor smreka) zadržijo več snega na krošnjah, kar preprečuje nastanek šibkih plasti v snežni odeji.
Kritični pogled: kaj pa Slovenija?
Slovenija ima razglašene varovalne gozdove (98.828 ha), ki pokrivajo več kot 8 % gozdne površine. Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) in Gozdarski inštitut Slovenije (GIS) sicer aktivno sodelujeta pri projektih, kot sta Rock the Alps in GreenRisk4ALPs, ki se ukvarjata z zaščitno funkcijo gozdov. A kakšni so učinki tega početja, smo lahko videli med poplavami (2023) in ob planinarjenju, saj gozdne prometnice še naprej aktivno posegajo v gozdni, tudi varovalni prostor. Poleg tega gredo aktivnosti s strani gozdarskih, lovskih in naravovarstvenih inšpektorjev (zaradi nekaterih polspornih dejavnosti) večinoma proti obiskovalcem gora in planin s kaznovalno in prepovedovalno politiko, da nebi kdo upal pisniti proti nesmiselnemu početju, kot je gradnja vlak in gozdnih cest (tudi v varovalnih gozdovih) z državnim denarjem, …
Tako nam ostane le primerjava na daljavo: Švica je izvedla dolgoročni eksperiment z natančnim spremljanjem snežne odeje, rasti dreves in plazov (214 dogodkov v 50 letih). Slovenija pa se osredotoča na (teorijo) načrtovanje ukrepov in usmeritve, a manj pogosto izvaja sistematične dolgoročne eksperimente z merljivimi rezultati.
Švica jasno ločuje med vrstami dreves in njihovo učinkovitostjo. Slovenija pogosto poudarja sonaravno gospodarjenje (zaradi nesposobnosti in zaprtja lastnih gozdnih drevesnic), a je v gorskih gozdovih še vedno prisotna homogenost sestojev, kar zmanjšuje odpornost.
Kaj bi lahko izboljšali?
Če torej izvzamemo sonaravno gospodarjenje (kot je npr. zaraščanje senožeti) in vključevanje gozdov v prostorsko načrtovanje (ujme, kot so požled, viharji, napadi podlubnikov, pretirana sečnja v državnih gozdovih, … so dodobra prizadeli gozdove. Gozdne prometnice, ki se namerijo na 200.000 km zaznanih, pa so občutno zmanjšale obseg in povzročile zelo hitro izsuševanje gozda kot pravega zadrževalnika, čistilca in pljuč planeta, ki ga zasedamo), bi iz švicarskega primera lahko prevzeli:
– Več eksperimentalnih površin z dolgoročnim spremljanjem.
– Več zavezujočih interdisciplinarnih študij, ki vključujejo meteorologe, geologe in gozdarje.
– Več pozornosti vrstni sestavi in višini dreves glede na snežno odejo.
– Več tehničnih ukrepov, (npr. terase, gomile zemlje) za izboljšanje ukoreninjenja v ekstremnih razmerah.
Zaključek
Projekt Stillberg dokazuje, da je gozdarska znanost dolgoročna igra — zahteva potrpežljivost, natančnost in strast. Slovenija je imela znanje ljudi in naravne danosti, da bo postala vodilna tudi na tem področju, a je z naslavljanjem odlagališč kadrov zašla. Morda je čas, da se poleg načrtov in smernic lotimo tudi konkretnih prenove sistemov, ki bodo čez desetletja prinesli odgovore, ki jih danes še ne poznamo.
Fotografije in videoposnetki: WSL/zemljevid/arhiv G-L
Znanstvena študija z rezultati raziskave je na voljo tukaj.
PN
