Danes v (le na videz) varnem zavetju kar (pre)pogosto beremo (in povzemamo) o »turističnih snežnih tragedijah« — o nesrečah, ki prizadenejo posamezne turne smučarje, alpiniste ali obiskovalce gora. A pred 75 leti je bila realnost povsem drugačna. Snežni plazovi niso ogrožali le posameznikov, temveč celotne skupnosti, cele vasi, gospodarstvo in preživetje ljudi, ki so živeli v gorah.
Eden najtemnejših trenutkov te zgodovine je noč med 11. in 12. februarjem 1951, ko je Airolo v švicarski Leventini doživel katastrofo, ki je za vedno zaznamovala kraj in njegovo identiteto.
Noč, ko je gora prišla v vas
Malo pred eno zjutraj se je z območja Valascia odtrgal ogromen snežni plaz. V desetih minutah je dosegel vas in s seboj prinesel smrt, uničenje in tišino, ki jo poznajo le tisti, ki so kdaj stali pred ruševinami zasneženega doma. Umrlo je 10 ljudi, med njimi trije otroci, pet so jih izkopali živih,
uničenih je bilo 11 hiš, staje, delavnice in celo vrtec, izginilo je 100 hektarov gozda, polovica vasi je bila porušena in kasneje na novo zgrajena.
Nekaj dni pred plazom je snežilo z neverjetno intenziteto. Starejši prebivalci so rekli, da so padali »fiocchi grandi come michette« — snežinke velike kot hlebčki kruha. V treh dneh je padlo več kot 1,3 metra novega snega, na že obstoječo dvometrsko podlago.
Najbolj katastrofalen zimski val v Švici v 20. stoletju
Airolo ni bil osamljen primer. Isti večer je v Frascu v Verzasci plaz ubil še pet ljudi.
Celotna zima 1950/51 je bila po podatkih švicarskega inštituta WSL: najbolj lavinska zima 20. stoletja, 98 mrtvih po vsej državi, več kot 230 ljudi je bilo zajetih v plazove, 1.500 objektov je bilo uničenih, padavine so dosegle 300–600 % običajnih vrednosti.
V Leventini je snežilo toliko, da so oblasti celo razmišljale o evakuaciji celotnih dolin.
Ko so plazovi odločali o usodi vasi
Dogodek iz Airolo je opomin, da so bile gore nekoč (prav tako) nepredvidljiv in neposreden življenjski dejavnik. Plaz ni pomenil izgube prostega časa ali opreme, temveč domov, družin, prihodnosti.
V desetletjih po nesreči so v Airolo vložili več kot 60 milijonov frankov v zaščitne ukrepe: snežne mostove, nasipe, pregrade in obsežen ponovni pogozdovalni program. Šele takrat je vas dobila občutek varnosti, ki ga danes jemljemo za samoumevnega.
Spomin, ki ostaja živ
Tragedija je našla odmev tudi v literaturi. Giovanni Orelli je v romanu L’anno della valanga (Leto plazu) opisal tisto zimo kot čas, ko je bila celotna dolina odrezana od sveta, prebivalci pa so se soočali z vprašanji, ki so aktualna še danes: kako živeti v gorah, kako ohraniti vasi, kako preprečiti, da se narava spremeni v grožnjo.
Zakaj se tega spominjamo danes?
Ker nas opominja, da so gore več kot kulisa za šport in rekreacijo.
Da so bile nekoč — in so lahko še vedno — moč, ki oblikuje življenja.
Ker so snežni plazovi svojo moč naslednje leto razkazovali v Sloveniji.
In ker je prav, da ob 75‑letnici velikega plazu v Airolo ne govorimo le o snežnih nesrečah turistov, temveč tudi o zgodbah ljudi, ki so v gorah živeli, delali in tam tudi umirali.
