Naveza Cecchinel–Jager in rojstvo moderne velikostenske »piolet traction« na Druju – »Vedno bomo sledili poti, ki vodi v višave« (Platon)
Vsaka stvar ima začetek in neko nadaljevanje. Tako tudi v zgodovini alpinizma obstajajo trenutki, ki ne pomenijo le uspešnega vzpona, temveč prelom v načinu razmišljanja, v tehniki, v sami naravi gibanja po steni in gori. Eden takšnih trenutkov se je zgodil 28. decembra 1973, ko sta Walter Cecchinel in Claude Jager preplezala severovzhodni kuloar Druja — štiridnevno led(e)no epopejo, ki je za vedno spremenila razumevanje plezanja v strmem ledu. To ni bila le nova smer. Bila je demonstracija novega sveta.
Ko je tehnika odprla vrata prihodnosti
Cecchinel, Francoz italijanskega rodu, je bil v tistem času eden redkih, ki so (že) razumeli, da se led lahko pleza drugače, kot so to počele generacije pred njim. Na Škotskem je spoznal tehniko, ki so jo tamkajšnji plezalci uporabljali že nekaj let: piolet traction — cepin v vsaki roki, dereze s sprednjimi zobmi, gibanje navzgor brez pretiranega zapikovanja in klesanja, brez počasnega ritma preteklosti.
Ko je Cecchinel tehniko prinesel v Chamonix in jo začel poučevati na ENSA, je bilo jasno, da se odpira novo poglavje. Toge dereze s sprednjimi konicami, ki sta jih nekaj let prej dokončno razvila Tom Frost in Yvon Chouinard, so bile pripravljene. Manjkala je le vizija — in nekdo, ki si upa.
Dru: trilogija, ki je čakala na zaključek
Leta 1971 je Walter z Georgesom Nominéjem že poskušal preplezati Dru, a ju je vreme pregnalo. V dveh letih je tehniko izpopolnil, jo preizkusil na Grand Pilier d’Angle in v Couloir Lagarde–Ségogne. Dru je ostal zadnji, najtežji, najbolj logičen korak.
28. decembra 1973 sta s Claudeom Jagerjem (v)stopila v zalit kuloar, obtežena z opremo, visečimi mrežami in vero, da je mogoče nekaj, kar je bilo do tedaj nepredstavljivo. Bila sta sama. Le nekaj prijateljev je vedelo, kam gresta. Vzpon je bil vse prej kot eleganten sprehod. Dolgi snežni žleb, viseči bivaki, led do 80°, skala V. stopnje, odseki A2, negotovo vreme, sneg, ki je prihajal in odhajal. A nova tehnika je delovala. Plezanje je bilo hitrejše, varnejše, bolj logično. Led, ki je bil nekoč sovražnik, je postal zaveznik.
30. decembra sta presegla točko, kjer je leta 1971 obrnila naveza Cecchinel–Nominé. Helikopter prijateljev, ki je za trenutek priletel nad steno, jima je dal energijo, a tudi opomnik, kako majhna sta v tem svetu. 31. decembra sta dosegla Breche des Drus. S helikopterja so jima odvrgli kavo, žganje in suho sadje — simbolično praznovanje konca leta in konca velike zgodbe.
1. januarja sta se vrnila v Charpouo. Napetost se je raztopila. Ostal je občutek, da sta naredila nekaj, kar presega posamezen vzpon.
Zakaj je bil ta vzpon prelomen
Cecchinel in Jager nista le preplezala smeri. Pokazala sta, da je mogoče plezati strme ledne stene z novo logiko, z novim ritmom, z novo tehniko. »Piolet traction« je iz eksperimenta postal standard. V nekaj letih je preoblikoval celotno alpsko ledno plezanje, odprl vrata modernemu miksu, spremenil razumevanje varnosti, hitrosti in estetike.
Če je bil 15. julij 1865 dan, ko sta Matterhorn in Brenva odprla ero velikih alpskih vzponov, je bil 28. december 1973 dan, ko se je začela moderna doba strmega ledu.
Jager je kasneje v La Rivista della Montagna zapisal seznam opreme, ki sta jo nosila. Danes se zdi skoraj arhaična, a takrat je bila revolucionarna: stožčasti ledni vijaki, ameriške vponke, tanke vrvi, viseče mreže, dereze s sprednjimi zobmi, cepini z lesenim ročajem. In predvsem — razumevanje, da je oprema orodje, ne omejitev.
Kje je ta mejnik zapisan danes?
Presenetljivo malokrat. Vzpon je omenjen v francoskih arhivih, v nekaj člankih La Rivista della Montagna (fotografije in dejstva so povzeti iz tega članka), v starih zapisih ENSA, PV, v posameznih retrospektivah o razvoju lednega plezanja. A v širšem alpinističnem spominu je ta dogodek pogosto prezrt — čeprav si zasluži mesto ob največjih prelomnicah. Cecchinel–Jagerjev vzpon v Druju ni le oddaljeni zgodovinski dogodek. Je opomnik, da se alpinizem razvija skozi pogum posameznikov, ki vidijo dlje od trenutnih omejitev. Da tehnika ni sovražnik tradicije, ampak njeno nadaljevanje. Da se velike zgodbe pogosto zgodijo v tišini, daleč od oči javnosti. Morda je temu tako, ker sčasoma nastanejo bolj direktne različice in prevzamejo preskuse preteklosti ali pa nesreče potopijo spomin, …
