Manj kot tri tedne po skupnem uspehu na Broad Peaku (8051 m), sta se alpinista Hermann Buhl in Kurt Diemberger lotita še enega prvenstvenega vzpona na 7668 metrov visoki Chogolisi, ledenem kolosu v pakistanski regiji Gilgit-Baltistan.
Vzpon je ponovno potekal hitro in v alpskem slogu, z minimalno opremo, brez pomoči nosačev, brez vmesnih taborov in brez dodatnega kisika v jeklenkah. Avstrijca sta dosegla jugozahodni greben, kjer sta bivakirala okoli 1000 metrov pod vrhom.
Vse je šlo po načrtih, Diemberger in njegov mentor sta dobro napredovala. Potem ko je bila najvišja točka že jasno vidna, ju je sprememba vremena prisilila, da sta se 27. junija začela vračati. Nevaren sestop v gosti megli, meter za metrom nenavezana. Diemberger in za njim Buhl. Ko se je Diemberger obrnil nazaj, Hermana ni bilo več. Vse je potekalo nenadoma in skoraj neslišno in Kurt je potreboval nekaj časa, da je sploh razumel, kaj se dogaja.
Kaj točno se je zgodilo na Čogolisi 27. junija 1957 še vedno ni povsem jasno. Buhl je očitno v snegu izgubil sled za svojim soplezalcem. Stopinje, kot kaže znana fotografija, ki jo je Diemberger posnel na kraju nesreče, vodijo naravnost do roba opasti, ki je štrlela v severno steno. Hermann Buhl, izredno nadarjen plezalec in verjetno najboljši alpinist svojega časa, je padel v smrt pri komaj 32 letih – in tako dokončno postal mit. Njegovega trupla do danes niso našli.
O Hermannu Buhlu
Buhl se je rodil leta 1924 in ni imel lahkega otroštva: po materini smrti, ko je bil star štiri leta, so ga začasno poslali v sirotišnico, preden ga je sprejela stričeva družina. Že kot najstnik je plezal na Nordketteju in v kamnolomu Höttinger, ki je danes priljubljeno plezališče. Njegova oprema je bila povsem v slogu (tedanjosti): preveliki planinski čevlji, vrvi za perilo kot nadomestek za vrv, …
Pri 15 letih se je Buhl pridružil alpinističnemu klubu in preplezal štiri ture. Med vojno je opravil vajeništvo za ladijskega uradnika. Leta 1943 so ga mobilizirali in odpeljali na fronto, po zelo zaninh in krvavih bitkah pri Monte Cassinu so ga Američani zajeli v ujetništvo. Ko se je leta 1946 vrnil, se je vzdrževal z različnimi deli in se izšolal za gorskega vodnika. Leta 1951 se je poročil z Eugenie Buhl. Leta 1952 je Buhl opravil legendarni kolesarsko-alpinistično turo na Piz Badile – kolesaril je iz Innsbrucka – in nazaj grede je bil tako utrujen, da je padel v Inn.
Velik uspeh Hermana Buhla je bil epski prvi vzpon na Nanga Parbat leta 1953, ki mu je štiri leta kasneje sledil še Broad Peak: v majhni skupini v »alpskem slogu,« ki je bil takrat zavestno nasprotje slogu velikih odprav. Buhl (100 let – 21. september) je bil in je ostal eden najpomembnejših alpinistov vseh časov ter alpinistična legenda.
