Zgodba o mojstrstvu, trmi in pozabljenih žuljih
Turisti, ki danes stopajo po poti z Okrešlja proti Kamniškemu sedlu (Konj kot so ga nekoč imenovali Savinjčani in kar preveč s pridevnikom uveljavljeno Sedlo, kot ga kličejo Kranjci), tako kot nekoč in tako kot vedno, večinoma ne vedo, da hodijo po enem najstarejših in najlepše speljanih gorskih prehodov pri nas. Planinstvo (pač) vse bolj izgublja del svojega nekdanjega poslanstva, množice so se spremenile, a pot ostaja. V skalo vklesana, v pobočja položena, v zgodovino vtisnjena, s spominskimi ploščami obdana.
Ko danes gledamo, kako nastajajo kratke »feratice«, polne železja in hitrih rešitev, je skoraj nemogoče primerjati to sodobno logiko z delom, ki je bilo vloženo v stare poti. Tiste »cik-cake«, ki so jih nenadkriljivi mojstri »potogradnje« (na)kopali skoraj milimetrsko natančno, z utrjeno roko in občutkom za teren, so nastajale iz žuljev, ne iz projektantskih načrtov. In ko stopamo po njih, je jasno, da pripadamo generaciji, ki hodi po tujem trudu.
Danes, ko smo takšna (in drugačna) dela prepustili tujcem, je še bolj razumljivo, zakaj poti ne vzdržujemo več tako, kot so bile narejene. Nekaj napačno postavljenih generacij, vse skupaj prepuščeno mladim upokojencem (v hobi), ki jih prevažajo s helikopterji tja in sem in imamo to, kar imamo. Edino, kar lahko še opazujemo in včasih zmerimo z nekaj nelagodja, so razpoke pod Boštjanco. Kdaj bo stena dokončno popustila in zasula pot? To vprašanje visi v zraku, tako kot je nekoč visela skrb za varnost na izpostavljenih mestih, kjer je bila pot bolj pogum kot infrastruktura.
Med mojstrovinami, ki jih je ustvarila Savinjska podružnica, izstopa prav pot z Okrešlja na Kamniško sedlo, nekdaj znana kot Jermanova vrata in kot smo že omenili tudi Konj. Starodavna, težavna, primerna le za najbolj spretne hribovce. Frischauf, ki ni gledal na možnost uporabe pastirskega prehoda, jo je leta 1876 nekoliko nadelal, da so jo lahko uporabljali tudi turisti, a nevarnost je ostala. Zlasti tam, kjer pot z okrešeljske strani prestopi v skale in se na levi strani odprejo prepadi, ki še danes vzbujajo spoštovanje.
Frischauf je imel to pot rad. Celjska sekcija jo je tu in tam zavarovala, a v celoti je ostajala zanemarjena. Savinjska podružnica se je zato odločila za drzno potezo: pot zgraditi na novo. Graščinsko oskrbništvo v Gornjem Gradu je dalo soglasje, celjska sekcija (vedno sami problemi z njimi) pa je protestirala, celo grozila s tožbo, čeprav brez pravne osnove. Frischauf je leta 1905 prišel osebno, si pot ogledal z Janezom Piskernikom in se odločil, da ostane pri stari smeri. Po svoji navadi je segel v žep, zbral denar med znanci in pozval planinske občine k pomoči.
Delo je trajalo tri leta. Na Okrešlju so postavili celo majhno kovačnico. Poleti je nadzor prevzel profesor dr. Vladimir Herle, domačin iz Solčave. Pot je bila dokončana ravno ob pravem času, saj je Kamniška podružnica leta 1906 odprla kočo na sedlu. Ko je bila pot končno gotova, sta jo pregledala Kocbek in dr. Lubec ter ji dala odlično oceno. Tudi stotnik Noe, ki jo je prehodil v dežju s kadeti in ženo, je zapisal pohvalo, ki je potrdila, da je bila narejena z mojstrstvom in občutkom za goro.
Danes, 150 let (ali pa 120) pozneje, je ta pot več kot le zgodovinski spomenik. Je opomin, da so bile gore nekoč prostor, kjer je človek gradil z mislijo na prihodnost, ne na hitro zadovoljstvo. Da so poti nastajale iz spoštovanja do terena, ne iz želje po atrakciji. Da so bile roke, ki so jih gradile, trde, a misel, ki jih je vodila, mehka in občutljiva za gorski svet.
Ko stopamo proti Kamniškemu sedlu, stopamo po zgodbi, ki je večja od nas. Po delu, ki je nastalo iz trme, znanja in ljubezni do gora. In čeprav se danes zdi, da planinstvo išče svoje poslanstvo, je morda prav ta pot dokaz, da ga nikoli ni povsem izgubilo.
Le spomniti se moramo, po čem hodimo.
BŠ
