Če je mogoče, mi prosim pošljite nekaj naslovov, da se lahko vključim v ‘krog’ — Pozabljeni fant iz Buie — Tri leta, ki so zagorela kot meteor — in izginila v nevihti severne stene Eigerja
(1947–1970)
Lettera del CAI Buia, 23 giugno 1969
Sono un giovane di ventidue anni, appassionato di montagna da almeno cinque anni; ma solo da due arrampico, ed ora ho all’attivo queste salite:
1968. Via Cassin alla Piccolissima; spigolo degli Scoiattoli (Tre Cime); direttissima Ivano Dibona, alla Punta Giovannina (Tofane). Queste ed altre di minore difficoltà, in arrampicata solitaria. In cordata, con compagni occasionali, ho salito: lo Spigolo Giallo e la Hasse-Brandler alla Nord della Grande.
1969. Via Miriam (Cinque Torri), via Maestri alla Roda di Vaèl, Spigolo Nord del M. Agnèr ed altre di minore difficoltà: tutte in solitaria, purtroppo!
Purtroppo, perché sono tremendamente solo. Ho iniziato ad arrampicare da solo, allenandomi con l’aiuto di un libro: ‘A scuola di roccia’ di Cesare Maestri. A questo libro, e naturalmente al suo autore, devo molto; il resto l’ho imparato a mie spese, a volte pagando a caro prezzo gli errori.
Ora, sono padrone della tecnica in arrampicata libera e artificiale. Se vado da solo, sento di non rischiare la vita perché sono preparato psicologicamente e fisicamente. Però, il mio grande dispiacere è di non avere compagni e soprattutto amici. Per questo vi ho scritto, sperando in un vostro aiuto.
Se è possibile, mandatemi qualche indirizzo, in modo da inserirmi nell’‘ambiente’.
Voglio fare le più grandi salite, sia nelle Dolomiti che nel Monte Bianco.
Spero in un vostro aiuto.
Saluti cordiali.
Angelo Ursella (di professione carpentiere, socio CAI della Sezione di Udine. Indirizzo: Angelo Ursella, Strambons n. 22, 33030 Buia – Udine)
Prevod pisma Angela Urselle (Buia, 23. junij 1969)
Buia, 23. junij 1969
Sem dvaindvajsetletni mladenič, že vsaj pet let navdušen nad gorami; toda plezam šele dve leti, in do zdaj imam za seboj naslednje vzpone:
1968. Cassinova smer na Piccolissimi; greben Scoiattoli (Tri Cine); direktna Ivano Dibona na Punta Giovannina (Tofane). Te in druge, manj zahtevne smeri, sem preplezal sam. V navezi, z občasnimi soplezalci, sem preplezal Rumeni raz in Hasse–Brandler v severni steni Velike Cine.
1969. Via Miriam (Cinque Torri), Maestrijeva smer na Rodi di Vaèl, severni raz Monte Agnerja in druge, manj zahtevne smeri: vse žal sam!
Žal, ker sem strahovito sam. Začel sem plezati sam, treniral sem s pomočjo knjige A scuola di roccia Cesareja Maestrija. Temu priročniku in seveda njegovemu avtorju dolgujem veliko; ostalo sem se naučil na lastni koži, včasih tudi drago plačal za napake.
Zdaj obvladam tehniko prostega in tehničnega plezanja. Ko grem sam, čutim, da ne tvegam življenja, ker sem psihično in fizično pripravljen. Toda moja velika žalost je, da nimam soplezalcev in predvsem nimam prijateljev. Zato vam pišem, v upanju na vašo pomoč.
Če je mogoče, mi pošljite kakšen naslov, da bi se lahko vključil v »skupnost«.
Rad bi opravil največje vzpone, tako v Dolomitih kot v masivu Mont Blanca.
Upam na vašo pomoč.
Prisrčen pozdrav, Angelo Ursella (po poklicu tesar, član CAI – odsek Udine) Naslov: Angelo Ursella, Strambons 22, 33030 Buia – Udine
V zgodovini alpinizma obstajajo imena, ki so se zapisala zaradi rekordov, prvenstvenih smeri ali zmagoslavnih povratkov. In obstajajo imena, ki so ostala v spominu zaradi nečesa tišjega, bolj človeškega — zaradi ranljivosti, samote, iskanja bližine v svetu, kjer je pogum pogosto lažje najti kot prijatelja.
Med takimi imeni je Angelo Ursella, 22‑letni fant iz Buie v Furlaniji, ki je v samo treh letih ustvaril opus, kakršnega bi marsikdo gradil desetletje. Njegova zgodba je zgodba o talentu, ki je eksplodiral prehitro, o samoti, ki ga je spremljala kot senca, in o smrti, ki ga je dohitela na eni najtemnejših sten Alp.
Pismo, ki razkriva vse: »Purtroppo sono tremendamente solo«
Konec junija 1969 je na uredništvo Rivista del CAI prispelo pismo, ki ga danes beremo z mešanico osuplosti in nežnosti. V njem je 22‑letni Angelo zapisal: »Purtroppo, perché sono tremendamente solo.«
V pismu je našteval svoje vzpone — Cassinova na Mali Cini, Scoiattoli na Giovaninni, Hasse‑Brandler, Maestri na Rodi di Vaèl, Severni raz Agnerja — mnoge v solo slogu, ki je bil v tistih letih rezerviran za najdrznejše.
Toda namesto ponosa je iz pisma vejal obup: Angelo ni iskal slave, iskal je prijatelje.
Prosil je CAI, naj mu pomaga najti ljudi, s katerimi bi lahko delil gore. To je bila njegova največja želja — ne prvenstvene smeri, ne težavnost, temveč človeška bližina.
Njegov slog je bil surov, intuitiven, skoraj samoučen. Učil se je iz knjige Cesareja Maestrija, ostalo pa »a mie spese«, kot je zapisal — na lastni koži.
Marcello Rossi je o njem zapisal: »Per Angelo non è il sesto grado il limite delle possibilità umane, ma l’incontro con i propri simili.«
Na njegovo pismo je odgovorila Graziella, mlada planinka iz Cavedina pri Trentu. Njuno dopisovanje je preraslo v ljubezen, ki je trajala manj kot leto, a je Angelo v dnevnik zapisal: »Mi ha reso raggiante,« zažarel sem.
V Trentu je našel tudi prijatelje — Tarcisia Pedrottija, Andrea Andreottija in Marcella Rossija — s katerimi je 19. marca 1970 splezal svojo najlepšo smer: Via Valerio Fontana (Piccolo Dain, 250 m, V+, A1–A2).
Po štirih dneh plezanja je zapisal: »Vorrei tanto che questa felicità durasse mille anni.«
To je bil njegov vrhunec. In njegov zadnji veliki trenutek.
Eiger: gora, ki je (spet) vzela preveč
Julija 1970 je Angelo prepričal prijatelja Sergia De Infantija, da gresta na goro, ki jo je sanjal od mladosti: severno steno Eigerja.
V steni ju je ujelo vreme, ki ga Eiger pozna predobro: veter, sneg, led, tema. Angelo je padel 30 metrov, a je De Infantiju zaklical: »Niente, sto bene.« Oba sta vedela, da to ni res. Toda v takih razmerah resnica ni bila možnost.
De Infanti je kasneje povedal: »A un certo punto ho capito: Angelo non risalirà mai più.« Angelo je umrl v svoji bivak vreči, med 16. in 19. julijem 1970. Sergia so rešili. Angelo je ostal tam.
Po Angelu je ostalo: pismo, ki razkriva njegovo ranljivost, dnevnik, ki razkriva njegovo nežnost, smeri, ki razkrivajo njegovo drznost in zgodba, ki razkriva njegovo človeškost in bivak Angelo Ursella / Mario Zandonella v Karnijcih.
Angelo Ursella ni bil Messner, ni bil Cassin, ni bil Maestri. Bil je fant iz Buie, ki je v gorah iskal tisto, česar mu življenje ni dalo: prijateljstvo, pripadnost, toplino.
Njegova zgodba je opomnik, da alpinizem ni le o vrhovih, temveč o ljudeh, ki jih iščemo — in o tistih, ki jih pogrešamo.
