Pionir južnoalpskega vodenja in ena najbolj karizmatičnih osebnosti novozelandskega alpinizma – Človek, ki je stal na začetku verige, ki je pripeljala do Everesta
Rojen 7. oktobra 1899 v tedanji Avstroogrski (hrvaški) kot Frane Alač, je Frank Alack postal ena najbarvitejših, najvplivnejših in hkrati najbolj kontroverznih osebnosti v zgodovini novozelandskega gorskega vodništva. Umrl je 9. novembra 1991 v Nelsonu, star 92 let — do zadnjih let neverjetno vitalen, neuklonljiv in poln energije, ki je zaznamovala njegovo celotno življenje.
Od hrvaškega dečka do novozelandskega gorskega vodnika
O njegovem otroštvu je dolgo krožilo več različic, a družinski člani so potrdili, da je v Novo Zelandijo prišel kot 10‑ ali 12‑letni deček, praktično brez vsega — »s šilingom v žepu«, kot je rad poudarjal.
Kasneje je sam zapisal, da je v državo prišel prek Kanade, a je to različico pozneje prečrtal. Njegova zgodba o izselitvi je tako ostala deloma zavita v meglo, kar je le še povečalo njegovo legendarno avro.
Smučati se je naučil v narodnem parku Tongariro, kjer je prvič začutil, da ga vleče v gorski svet. Ta zgodnja izkušnja je postavila temelje za njegovo kasnejšo kariero.
Vzpon med gorske vodnike Južnih Alp
Leta 1927 je prišel v Franz Josef/Waiau, kjer je hitro postal znan po svoji energiji, vztrajnosti in navdušenju nad raziskovanjem velikih ledeniških planjav na vrhu Fox in okoliša ledenika Franz Josef.
Že tri leta pozneje, 1930, se je preselil v Fox Glacier, kjer je postal glavni gorski vodnik — položaj, ki ga je opravljal z avtoriteto, ki je bila značilna za pionirsko obdobje novozelandskega alpinizma.
Bil je ključen pri gradnji prvih visokogorskih koč, med drugim pri postavitvi prve Pioneer Hut, ki je danes del zgodovine gorskega vodenja na Novi Zelandiji.
Izjemni vzponi in vodniška kariera
Njegova energija in sposobnosti se najbolje pokaže(jo) v seznamu vzponov iz decembra 1934, ko je v enem samem mesecu preplezal vrhove: Lendenfeld, Haast, Haidinger, Douglas, Glacier Peak, Bristol Top, Conway, Grey, Needle, Le Receveur, Westhoe in Alack (slednji je dobil ime po njem).
To je bil čas, ko so gorski vodniki delali z minimalno opremo, v nepredvidljivem vremenu in v razmerah, ki so bile pogosto daleč od varnih. Alack je bil eden tistih, ki so postavljali standarde — ne le v plezanju, temveč tudi v slogu vodenja, ki je združeval odločnost, intuicijo in neizmerno fizično moč.
Vodil je številne vzpone na najvišje vrhove Južnih Alp, med drugim tudi na Aoraki / Mount Cook, kjer je pustil močan pečat.
Frank Alack je bil mentor Harryju Ayresu (1912–1987), enemu najpomembnejših novozelandskih vodnikov 20. stoletja.
Ayres je bil izjemno nadarjen, a prav Alack mu je dal: prve resne izkušnje vodenja, občutek za teren, razumevanje tveganja, in tisto vodniško intuicijo, ki se ne da naučiti iz knjig.
Ayres je kasneje postal mentor in učitelj sir Edmunda Hillaryja, človeka, ki je leta 1953 stal na vrhu Everesta. Če to povežemo nazaj, dobimo zanimivo, skoraj filmsko genealogijo:
Frane Alač → Harry Ayres → Edmund Hillary
To ne pomeni, da je Alack »ustvaril« Hillaryja, pomeni pa, da je bil del kulture, znanja in vodniške tradicije, ki je Hillaryju omogočila, da je postal to, kar je postal. Alack je bil eden od tistih, ki so v Južnih Alpah postavili standarde, po katerih so se učile naslednje generacije.
Pisatelj, pripovedovalec in človek z ostrim robom
Frank Alack je napisal dve knjigi: Share My Joys, Guide Aspiring.
V njih je opisal svoje izkušnje, filozofijo vodenja in življenje v gorah. Njegov slog je bil neposreden, včasih oster, pogosto pa presenetljivo čustven. Tako kot v življenju je bil tudi v pisanju barvit, samosvoj in brezkompromisen.
Kontroverze in mitologija
Okoli njegovega izvora in zgodnjih let je vedno krožilo nekaj dvomov, deloma zaradi njegovih lastnih, spreminjajočih se pripovedi. A to je bil del njegove osebnosti: človek, ki je živel po svoje, ki ni maral pravil in ki je rad ustvarjal lastno legendo.
Pozna leta: varuh narave in neuklonljiv značaj
Po upokojitvi je postal dejaven naravovarstvenik, kar mnogi štejejo za njegovo najpomembnejšo zapuščino. Bil je glasen, strasten in nepopustljiv zagovornik zaščite gorskega okolja.
Njegova vitalnost je bila legendarna. V poznih osemdesetih, ko je bil star skoraj 90 let, je prišel na obalo West Coasta, da bi mladim vodnikom predaval o zgodovini vodenja.
Tja je prispel po noči, ki jo je — povsem v njegovem slogu — prespal na železniški postaji v Greymouthu, se zapletel v pretep in iz njega izšel brez praske.
Nazadnje so ga videli, kako koraka po ulici Tainui St, z vihravo dvignjenim cepinom, videti pripravljenega na še en vzpon na Mount Cook.
Antarktika: izpolnjena želja
Ameriška raziskovalna ekipa ga je povabila v Antarktiko, potem ko je nekdo prebral njegovo knjigo in opazil, kako zelo si je želel tja v času svoje aktivne kariere. To potovanje je bilo zanj simbolično — pozno izpolnjena želja človeka, ki je večino življenja preživel v snegu in ledu.
Zapuščina
Frank Alack je bil človek, ki ga je težko ujeti v en sam opis: pionir, vodnik, graditelj, pisatelj, naravovarstvenik, samorastnik, priseljenec, legenda.
Njegovo življenje je bilo preplet poguma, trme, humorja, kontroverznosti in neizmerne ljubezni do gora.
V zgodovini novozelandskega alpinizma ostaja eden najmočnejših likov svojega časa — človek, ki je iz nič ustvaril življenje, ki ga danes občudujemo. Gorski prostor Nove Zelandije je bistveno pozneje obiskal alpinizem v tem lahko iščemo prvinskost, ki je (najbrž) še danes bistveno bolj prisotna tam spodaj, … O Franku – Franetu bi bilo treba še marsikaj dodati, tudi o njegovih podvigih s psom bomo morda še kaj dopisali, večino pa bomo seveda z velikim veseljem prepustili našim sosedom, ki bi jih že zaradi narodnosti moralo bolj zanimati. »Ngā mihi nui,« pa: Marie Hessey, administratorki NEW ZEALAND ALPINE CLUB, za poslane povezave v njihovem arhivu, iz katerih smo lahko napletli …
BŠ
