Nekateri fotografi dokumentirajo plezanje. Drugi ustvarjajo umetnost. Dean Fidelman že več kot pol stoletja počne oboje. Če je Glen Denny ovekovečil zlato plezalno dobo Yosemitov v šestdesetih letih, je Fidelman postal kronist generacij, ki so sledile: Stonemastersov, Stone Monkeysov in sodobnih plezalcev. Njegove fotografije niso zgolj arhiv vzponov, temveč portret kulture, ki je nastajala pod granitnimi stenami El Capitana in Half Doma.
Ko je leta 1971 kot najstnik prispel v Yosemite, je pravzaprav istočasno odkril dve strasti, ki ga bosta spremljali vse življenje: plezanje in fotografijo. Takrat še ni mogel vedeti, da bo nekoč postal eden najbolj prepoznavnih plezalnih fotografov na svetu. Bil je le mladenič s fotoaparatom, ki je opazoval svoje prijatelje, kako v puščavi in granitnih stenah premikajo meje mogočega.
Kasneje je pogosto poudarjal, da pri fotografiranju slavnih plezalcev nikoli ni šlo za ustvarjanje junakov. Fotografiral je prijatelje. Ljudi, s katerimi je delil vrv, taborni ogenj, stene in dolge večere v Campu 4. Prav zato njegove podobe delujejo drugače kot številne sodobne akcijske fotografije. Na njih ni le gibanje. Prisotna je zgodba.
Med prvimi je dokumentiral generacijo Stonemastersov. John Bachar, John Long, Jim Bridwell, Ron Kauk in drugi legendarni plezalci so pred njegovim objektivom postajali del vizualne zgodovine. Bachar mu je pogosto sporočil, da ima pripravljen nov solo vzpon, in ga povabil zraven. Fidelman ni bil naključni opazovalec. Bil je del istega sveta.
V osemdesetih letih je za nekaj časa zapustil Yosemite. Preselil se je v New York in Los Angeles, kjer je delal kot modni fotograf. Naučil se je obrti, kompozicije, svetlobe in vizualnega jezika modne fotografije. Delal je z uglednimi uredniškimi in modnimi fotografi ter obiskoval muzeje in galerije. Toda komercialni svet mu ni prinesel zadovoljstva. Kasneje je ta čas opisoval skoraj kot odmik od samega sebe.
Prelomni trenutek je prišel s telefonskim klicem Lynn Hill. Povabila ga je v Evropo, da bi ponovno fotografiral plezanje. Naenkrat se je vse postavilo na svoje mesto. Ugotovil je, da ga ne zanimajo katalogi in modni editorijali, ampak ljudje, ki svoje življenje izražajo skozi gibanje v navpičnem svetu.
Ko se je vrnil v Yosemite, je naletel na novo generacijo. Stone Monkeyse. Med prvimi je spoznal Deana Potterja. Med njima se je razvilo prijateljstvo, ki bo kasneje zaznamovalo velik del Fidelmanovega ustvarjanja. Prav skozi njegove fotografije so mnogi prvič videli Potterja, Cedarja Wrighta, Chrisa Sharmo in številne druge plezalce, ki so zaznamovali konec dvajsetega stoletja.
Fidelman plezanja nikoli ni razumel kot šport.
»Plezanje je ples. Gibanje je umetnost,« je dejal v enem izmed zadnjih intervjujev.
To prepričanje pojasnjuje tudi njegov najbolj znani projekt Stone Nudes. Leta 1999 je začel ustvarjati črno-bele fotografije golih plezalcev in balvanskih plezalk v naravi. Projekt je sprožal občudovanje, začudenje in tudi kritike, toda Fidelman je vztrajal, da pri fotografijah ne gre za goloto. Zanimalo ga je razmerje med telesom in skalo.
Njegove fotografije pogosto spominjajo na klasične grške skulpture. Mišice, napetost gibanja, svetloba in tekstura granita tvorijo enotno kompozicijo. Sam je dejal, da ga zanimajo ravnotežje, gibanje in trenutek, ko se človek in pokrajina združita v celoto.
Tudi pri portretni fotografiji ga ni zanimal videz, temveč značaj. Fotografiranje je opisoval kot pogovor. Kot trenutek ranljivosti in zaupanja. Pogosto je poudarjal, da mora fotograf spoštovati neizrečene meje ljudi pred objektivom. Temu je rekel »držati svojo energijo blizu«. Fotograf ne sme prevladati nad človekom. Njegova naloga je, da ustvari prostor, v katerem se pokaže osebnost.
V njegovem opusu je še ena pomembna nit. Spomin.
Mnogi ljudje, ki jih je fotografiral, danes niso več živi. John Bachar. Dean Potter. Yabo Yablonski. In številni drugi. Ko je sodeloval pri dokumentarni seriji o Deanu Potterju, je sam priznal, da ga je vrnitev v preteklost pahnila v globoko osebno krizo. Fotografije, dnevniki in zgodbe so ponovno odprli svet prijateljev, ki jih ni več.
Morda je prav zato njegovo delo več kot le dokumentiranje plezalne zgodovine.
Fidelman pogosto pravi, da skupnost živi skozi zgodbe. Če te zgodbe izginejo, izgine tudi del čarovnije. Zato že desetletja zbira fotografije, intervjuje, spomine in zgodbe Yosemiteja. Sodeluje pri knjigah o Nosu na El Capitanu, o Stone Monkeysih in pripravlja obsežen projekt Valley Muse.
Danes, več kot petdeset let po prihodu v Yosemite, še vedno živi med ljudmi, ki prihajajo pod granitne stene iskati svoje sanje. Še vedno fotografira v Campu 4. Še vedno išče svetlobo na obrazih in v gibih plezalcev.
Njegove fotografije niso posnetki rekordov.
So podobe skupnosti.
Podobe ljudi, ki so za nekaj desetletij postali del doline, nato pa odšli dalje. Dean Fidelman pa je ostal. Kot kronist, pričevalec in varuh vizualnega spomina plezalnega Yosemiteja. Če so granitne stene njegove doline nekakšna katedrala plezanja, potem je Fidelman njen dolgoletni fotograf. In morda prav zato njegove fotografije še danes delujejo tako živo. Ne kažejo le tega, kako so ljudje plezali. Pokažejo, kdo so bili.
