Občinsko priznanje ob 50-letnici njenega obstoja za požrtvovalno in nesebično delo.
Kamniški občan. september 1972
Zaradi vse pogostejših nesreč v gorah, pri katerih dobra volja domačinov (pastirjev, drvarjev in lovcev) zaradi neorganiziranosti in neizkušenosti ni mogla pomagati, je Slovensko planinsko društvo leta 1912 ustanovilo prvo postajo za reševanje v gorah, in sicer v Kranjski gori. Njen delokrog so bile Julijske Alpe in Karavanke. Sestavljali so jo prostovoljci, ki so se obvezali, da bodo brezplačno in za ceno lastne varnosti nudili strokovno in hitro pomoč v gorah vsem, ki bi jo potrebovali. Na teh načelih deluje Gorska reševalna služba Slovenije še danes.
Kot druga gorska reševalna postaja v Sloveniji je bila ustanovljena v Kamniku. Na pobudo dr. Tičarja (ustanovitelj slovenske GRS) je nekdanji tajnik in predsednik (sicer pa znani slikar) Planinskega društva Kamnik Maks Koželj leta 1922 sestavil iz domačinov v Stahovici reševalno skupino, katere prvi člani so bili: vodja Franc Erjavšek, Tone Erjavšek, Peter Erjavšek, Lojze Erjavšek, Franc Ajdovec, Janez Kočar in Jože Gradišek.
Prvo reševalno akcijo, ki je sprožila potrebo po organiziranosti, so imeli že leto dni prej (1921), ko so na Kalcah iskali in tudi našli dva izgubljena ljubljanska študenta. Pozneje je vzporedno z razvojem planinstva raslo tudi število akcij.
Kamniška postaja je imela prvi reševalni tečaj leta 1929 na Okrešlju. Tehnični del sta vodila znana plezalca, Modec in Režek, prvo pomoč pa je predaval dr. Brecelj. Poznejši večji tečaji so bili pred vojno še leta 1931 in 1938, medtem ko so po vojni vsaj vsako leto po eden.
V 50 letih obstoja je Gorska reševalna služba opravila naslednje delo: poškodovanih planincev in alpinistov so prenesli v dolino ali jih rešili iz sten 148, smrtno ponesrečenih so vrnili svojcem 105, izgubljenih in pogrešanih ljudi so našli v gorah 56, na območju žičnice Velika planina so nudili prvo pomoč in transport do žičnice 259 poškodovanim smučarjem.
Število članstva se je povečalo od nekdanjih sedem na sedanjih 31 reševalcev. Pogoj za člana gorske reševalne službe je, da je izkušen in aktiven alpinist in da na vsaki dve leti vedno znova opravlja izpit iz reševalne tehnike, organizacije in prve pomoči.
Statistična primerjava predvojnih in povojnih akcij kaže, da je razvoj na pravi poti. Sorazmerje poškodb s srečnim koncem in tistih s smrtnim izidom se vedno bolj nagiba v korist prvih, kar kaže na vedno večjo hitrost in dobro organiziranost akcij ter na vedno večjo usposobljenost reševalcev. Prav tako je naraščanje nesreč v primerjavi z naraščanjem obiskov v gorah vedno manjše, kar je brez dvoma v veliki meri zasluga preventivne dejavnosti celotne gorske reševalne službe in posameznih članov (učbeniki, tečaji, spremstvo na izletih in turah, dežuranje na smučiščih, članki, predavanja itd.).
