Marjeta Keršič Svetel v publikaciji ZARTVSLO, objavljeni tudi na spletišču enakega imena
Poobjava članka iz Casopis.pdf, objavljenega na zaRTVslo.si
Oddaja se je rodila leta 1992 – nenačrtovano. Zaradi težav z neko drugo oddajo je grozila »programska luknja« in tedanji urednik mi je dal možnost, da na hitro zamašim programsko praznino s svojo zamislijo oddaje o gorah, ki se je nekaj let valjala po pisalnih mizah urednikov, ne da bi jo jemali resno. Z majhno, dobro usposobljeno ekipo sodelavcev, predvsem polno ustvarjalnega zagona, smo naredili prvo oddajo in zgodilo se je, česar vodilni v hiši niso pričakovali: gledalcem je bila zadeva všeč, tako všeč, da so hoteli nadaljevanje. In tako se je začel redni mesečni niz oddaj, ki so bile žanrsko kombinacija reportaže in dokumentarca, vsebovale pa so najrazličnejše vsebinske prvine – od povsem športnih podvigov v gorah do etnologije, od naravovarstva do filozofskih vprašanj. Oddaje so imele sicer zelo skrbno začrtano vsebino in komunikacijske cilje, vendar pa scenariji zanje niso nastajali v fotelju in na papirju – oddaje GORE IN LJUDJE so odslikavale gore in ljudi v njih, kakršni so v resnici: v jasnih dneh in v najhujših nalivih, poleti in pozimi, ob uspešnih podvigih in ob najhujših tragedijah. Majhna, dobro izurjena ekipa na terenskih snemanjih ni uprizarjala scenarističnih zamisli, temveč smo zares živeli z gorami – s sončnimi vzhodi in zahodi, z mesečino, mrazom, ledom, s petjem prvih ptic in z grmenjem plazov. Trudila sem se, da bi vse teme obravnavali strokovno, saj sem se z gorami ukvarjala ne le kot obiskovalka, ampak tudi kot zgodovinarka, etnologinja in podiplomska študentka naravovarstva.
Gledalci so oddaje GORE IN LJUDJE radi gledali. Sama priznam, sem neznansko uživala v možnosti, da sem lahko vse lepote gora in zanimive zgodbe o njih posredovala ljudem, ki jih je vse to zanimalo. Z majhno, a nadvse učinkovito in strokovno ekipo stalnih sodelavcev se mi je posrečilo iz meseca v mesec pripravljati enourne oddaje, v celoti posnete v naravi. Oddaja je najprej začela dobivati priznanja na uglednih festivalih v tujini, potem sem leta 1995 dobila zanjo Viktorja za izjemne medijske dosežke… tuja priznanja so prihajala iz leta v leto, gledanost oddaje je bila zelo dobra.
Nenehno ponavljanje, da je oddaja o gorah moja kaprica, ne pa interes nacionalne televizije, je počasi obrodilo sadove. Za redno mesečno oddajo ni bilo ne sredstev ne organizacijske volje, ne programskega interesa. »Nimamo denarja!«, so dejali… In plačali za enkratno predvajanje oddaje o smučanju z Everesta, ki je nastala zunaj TVS, znesek, ki je ustrezal predračunu 40 oddaj GORE IN LJUDJE .
Oddaje so umaknili s sporeda leta 2002, ravno v Mednarodnem letu gora. Dovolili pa so mi posneti še štiri dokumentarce o gorah. Na snemanju enega od njih je bilo treba vstati ob štirih zjutraj – pastirji pač molzejo ovce, preden vzide sonce. Asistent snemalca me je nahrulil kot psa: »Kaj pa misliš, da si, da nas goniš delat! Jaz od tebe nimam nič!« In je šel mladi mož s snemanja kratko malo domov.
»Jaz od tebe nimam nič!«, mi je odzvanjalo v ušesih še zelo zelo dolgo. Res moji sodelavci niso imeli čisto nič od mene. Morda sem in tja kakšno pivo po napornem snemanju. Sodelovanje z mano ni prinašalo prestiža, ne napredovanja, ne priljubljenosti pri nadrejenih, ne postranskih zaslužkov … ničesar. Kvečjemu težave, ker je bilo treba zagovarjati več kot deseturni delavnik v gorah, se boriti za kakšne službene čevlje ali – bognedaj! – košček alpinistične opreme (za ljudi, ki so bili vsako leto nad 80 dni službeno v gorah, v vsakršnem vremenu!).
»Nacionalna televizija ni tukaj zato, da bi uresničevala tvoje ambiciozne ideje!«, je bil komentar moje nadrejene urednice. Nič ni pomagalo: ne dobra gledanost oddaj, ne prestižne nagrade na tujih festivalih, ne dobro mnenje domačih kritikov. TVS pač ni rabila ne mene ne mojega načina dela in ne mojih oddaj. Ne oddaj o gorah, ne o čemerkoli drugem.
Vem, da Slovenci potrebujemo kakovosten in zanimiv program nacionalne televizije in da je zadnji čas, da ga tudi dobimo.
Marjeta Keršič – Svetel,
nekdanja urednica izobraževalno-dokumentarnih oddaj na TVS
KOMENTARJI:
Boris Strmšek, 27. 09. 2005
Nekoga moti “politična promocija”, druge vsebina oddaje, tretje urednica… Na koncu koncev pa tako gre samo za to, da 60.000 registriranih gornikov v Sloveniji in še številni drugi ljubitelji gora ter narave nimamo svoje oddaje. Od ukinitve “Gore in ljudje” je bilo sicer nekaj ponovitev, nekaj zanimivih dokumentarnih filmov različnih avtorjev (pri nekaterih sem tudi sam sodeloval), vendar pa je ves čas ena in ista težava – pomanjkanje denarja. Televizija bi sicer imela veliko, vendar pa bi plačali bolj malo. Pa to je tudi drugod podobno. Iz nič pa je samo – nič. Seveda pa je denar za kakšne druge oddaje oziroma projekte “naše” televizije. Pa saj lahko gledamo vse več reklam in TV prodajo in druge neumnosti. Žalostno ob tem pa je tudi, da naša gorniška organizacija ni dvignila svojega glasu in se bolj zavzela za ohranitev oddaje o gorah. Jasno pa je, da takšne oddaje ne morejo delati razvajeni televizijci, ki nimajo “nič od urednice”. Ja, žalostno, da ob ne tako slabih plačah jokajo, ko je treba malo potrpeti. Me prav zanima, kako bi se počutili v vlogi nas honorarcev, ki nam za podobno delo plačajo še veliko manj. Avtorsko delo pri nas pač ni cenjeno, vendar se tega zaposleni na RTVSLO, pa tudi po drugim medijskih hišah, tako ne zavedajo. Glede oddaje o gorah lahko le upamo, da bo z novim zakonom boljše, vendar pa bomo zato morali nekaj narediti tudi gorniki sami. In tukaj pogrešam vlogo naše PZS.
Strmina
Iztok Snoj, 26. 09. 2005
Ker je govor prav o oddaji Gore in ljudje bom napisal nekaj povsem osebnih mnenj.
Zelo verjamem, da je bilo v oddaje vloženo veliko osebnega truda, odrekanj in še kaj. Da oddaje niso imele pozitivnega odziva pri naročnikih, tj. urednikih oz. sami hiši TV-SLO. Če tega niso ugotivili že gorski reševalci, bom poudaril na temle mestu:
Kdor v Sloveniji dela nekaj s srcem, naj od okolice ne pričakuje, da mu bo podelila priznanja za srčno delo. Prej obratno. Na srečo še vedno ostane dejstvo, da vse, kar počneš s srcem, počneš tudi zase. Podobno kot bi nekaj daroval, potem pa bi bil razočaran, ker te razglasijo za enega boljših donatorjev. V gornjih stavkih sem spregledal dejstvo, da v Sloveniji tudi kvaliteta ne šteje veliko. Pa ni prav. Videli bomo, ali lahko ima na to kakšen vpliv drugačna kadrovska politika.
Ja, pa še oddaja. Sam sem trpel, ko so bili v večini oddaj slabo odigrani kadri. Enkrat je ekipo na travniku pričakal oskrbnik koče, izrekel dobrodošlico, pobaral po poti, vprašal, če jih notri lahko pogosti s čajem in nekaj minut malo pokramljal o ničemer. V štiridesetih letih nisem enkrat tako doživel gore! To je bil seveda ekstrem. Sem pač malo potrpel, da sem videl kak lepo posnet kader. Takih amaterskih kadrov z oskrbniki in planinci ob poti je bilo za moje pojme preveč. (Sedaj, ko sem lahko malo “pošimfal”, je že bolje.)
Tiste oddaje danes gledam kot oranje ledine in jasno je, da so takšne, kot so. Z izkušnjami, pridobljenimi v tistem obdobju, je kasneje nastalo nekaj zares dobrih dokumentarnih oddaj o gorah, vrednih domačega arhiva (kdor ga ima).
Igor Pavlič, 26. 09. 2005
“Še pomnite tovariši?”
Vsakdo ima v službi in pri drugem delu sebi lastne izkušnje, ki pa jih ne kaže razglašati v predreferendumskih “AGITPROP” materialih kot je to npr. “zloženka” ZARTVSL”, ki smo jo prejemali v nabiralnike prejšnji teden. Besedilo aktivne članice Društva za ohranjanje neokrnjene gorske narave oziroma SLO podružnice Mountain Wilderness je pač tak tipični primer.
Izkazalo se je, da tovariš Franci Ekar ni edini ljubitelj planin, ki je tudi politično aktiven! Avtorici bi kazalo vzklikniti “Wellcome to the Club!”.
Zdaj pričakujmo nove prosvetiteljske oddaje o gorah, ne bi se čudil, če bi na malem ekranu RTV spet zageldal M. Trefalta, kako korači na kak hrib. Če bo slabo vreme, bomo v roke spet vzeli Planinski vestnik, ob takem vremenu, kakor je bilo letos poleti, najbolje kar vezane letnike.
Igor Pavlič, 27. 09. 2005
Se bom pa še sam oglasil!
Na radiju najbolj pogrešam oddaje Marjana Krišlja, v tisku pa Mirka Kunšiča. Ne vem, zakaj je tako malo humorja in zabave v teh medijih, upam, da bo s sprejetjem novega zakona precej bolje, predvsem računam na gdč. Maje Roš, ki se je na tem področju že doslej izkazala kot perpektiven kader, le nekoliko več v zvezi z bioenergijo sem na koncu epopeje v Steni smrti vseeno pogrešal!
Upam, da bo ta dolg poravnan in se bo kvaliteta dejansko dvignila v neslutene višine, bil je že skrajni čas!!
Še vedno nam, Slovencem, ostaja upanje, da bo epopeja v Rupalu prej ali slej uvrščena v Guinessovo knjigo rekordov, končno še nihče v tej steni ni vztrajal na istem mestu 6 dni in noči. To je enkratna priložnost promocije Slovencev, z novim Zakonom, upam, bo vse lažje steklo, le dela se morajo lotiti pravi kadri. Ne obupajmo!!
Pavle
Igor Pavlič, 28. 09. 2005
Končno!
Kaj bo končno, ne ve nihče, lepo prosim! Torej bomo mi kuharji končno spet dobili mojstra Ivačiča (bog mu daj večni mir in pokoj), mi upokojenci bomo spet lahko uživali v Kavarni Nebotičnik, mi planinci bomo po radiju spet lahko poslušali Odmeve z gora, ne pa zdaj poslušamo oddaje o gorah na Radiju Ognjišče, ki je tu spet korak pred drugimi, kajne!
A to je zdaj upanje in nada gorohodcev in drugih prostočasnih nadebudnežev?
Pavle
Matej Pivec, 28. 09. 2005
Meni se zdi povsem razumljivo, da je snemalec, ki dela v težkih pogojih (vstaja sredi noči, v mrazu vlači kamero po skalah, i. t. d.) za tako delo bolje nagrajen, kot pa tisti, ki posname intervju sredi Ljubljane.
Marjetka svoji ekipi tega ni mogla zagotoviti zato, ker ji nadrejeni niso dali sredstev. Njihovo napredovanje in položaj je bil odvisen predvsem od tega, če so posneli pravega ob pravem času in na pravi način. No, če je kaj ostalo, pa so dali še za kakšne “odštekane” oddaje o gorah.
Če prav razumem, bo po novem, o programu odločal programski svet. Planinska zveza, kot organizacija civilne družbe, ki združuje 60.000 članov, pa je od programskega sveta dolžna zahtevati, da podobno oddajo, kot je bila Gore in ljudje, zopet uvrsti na program nacionalne televizije. Poudarjam, PZS je to dolžna zahtevati in ne prositi.
Če pa PZS za kaj takega ni sposobna, je pa to že druga pesem.
Bojan Turšič, 26. 09. 2005
V vsebino oddaje se ne bi spuščal. Enkrat mi je bila bolj, drugič manj všečna.
Dodal pa bi sledeče:
PZS šteje 60.000 članov. Prepričan sem, da je poleg tega še kar nekaj ljudi , ki zahajajo v gorski svet, pa niso člani nobene organizacije. In poleg tega jih je sigurno še kar nekaj, ki jim je svet gora blizu, pa čeravno ne zahajajo v višave. In mislim, da bi si ta množica zaslužila spodobno oddajo o gorskem svetu, bodisi v obliki izobraževalnih oddaj, bodisi s predstavitvami oddaljenih gorstev in podobno. Tako kot so po televiziji oddaje o malih živali, pa oddaje o vrtičkarstvu, itd., itd., da ne pozabimo fenomenalnega Top-Shopa seveda, bi lahko oziroma morala biti tudi kaka oddaja o gorništvu. Če ni denarja za lastno produkcijo, pa naj TVS v sklopu izmenjav s tujimi televizijami poskrbi za kak prispevek iz tega področja.
Srečno, Bojan
Karli Pintarič, 27. 09. 2005
Odkar so ukinili odajo GORE IN LJUDJE, nimam več televizije in tudi TV naročnine ne plačujem. To je bila EDINA dobra oddaja TV Slovenije.
LP
Aljoša Mikluš, 27. 09. 2005
“Upam, da bo sedaj namesto iger brez meja pa top shopa in ostalega sranja več prave vsebine.”
Jernej Lasbaher
Ja seveda da bo, predvsem oddaj tipa Brezje vas pozdravlja.
Marjan Petrovič, 27. 09. 2005
Pozdravljeni!
Oddaja,ki je ni več ni edina,ki je ni več na TV.
Meni je bila zelo všeč serija oddaj z naslovom-V hribih se dela dan!
Ali bi se dalo dobiti to na dvd,ali pa je to preveč za našoTV?
Upam, da se bo dalo kaj iz bogatega arhiva kupiti?
Marko Gorišek, 28. 09. 2005
Končno je tudi k nam prišla demokracija, planinci dobijo nazaj GORE IN LJUDJE, mi Primorci pa TV POPER, ha ha!
LP
Andrej Brvar, 28. 09. 2005
Marjeta Keršič Svetel piše, da se je oddaja Gore in ljudje rodila leta 1992 – nenačrtovano. Ni čisto tako. Konec devetdesetega leta in v začetku 1991 leta sem v imenu Planinske zveze Slovenije pisaril pisma in obiskoval urednike in vodstvo televizije. V teh razgovorih smo predlagali odgovornim, da poženejo dva projekta in sicer Razglede s slovenskih vrhov in samostojno stalno oddajo o gorah in gorništvu. Takrat je planinsko tematiko občasno pokrivala oddaja Zdravo, ocenili pa smo, da je prišel čas za stalno samostojno oddajo.
Predloge smo utemeljevali z razširjenostjo planinstva v Sloveniji, zgledovanjem pri drugih alpskih narodih in obveznostjo nacionalne TV, da tudi sama prispeva nekaj trajnega za bližajočo 100 letnico planinske organizacije v Sloveniji. Pri tem smo izpostavljali, da za nacionalno TV to ne bi bil prehud zalogaj, ker so se programsko in kadrovsko uspešno odrezali na do takrat izpeljanih gorniških projektih. V enem od takih pisem maja 1991 leta in kasneje na razgovoru, ki je sledil temu pismu, smo izrecno opozorili, da imajo v hiši človeka (Marjeta Keršič Svetel), ki ima v predalu zasnovo za tako oddajo.
Gregor Jovan, 27. 09. 2005
Na nacionalki sem gledal nekaj izjemno zanimivih oddaj povezanih z gorami. Med drugim tisto o spustu v brezno na Kaninu, o Miheliču in še kaj bi se našlo. Imam pa občutek, da je oddaj premalo glede na to, kako pomemben sestavni del slovenstva (sociološko in geografsko) predstavlja naš gorski svet in življenje v njem. Pa tudi glede na to, koliko dobrih zgodb, bi domiselen urednik tam našel.
Jernej Lasbaher, 27. 09. 2005
Kod državljani bi vsi morali biti “in the CLUB”(kjerkoli)! Politika se tiče nas vseh, in tudi za nas obstaja…
Boste morali kdaj pa kdaj na mesto PV vezti v roke tudi kak politični “cajtng”.
Svetelova je odgovorno po svoji vesti pomagala, da se prodajane laže enkrat končajo…
No, važno da je zakon sprejet
Upam, da bo sedaj namesto iger brez meja pa top shopa in ostalega sranja več prave vsebine.
Dubravka Fazinić, 27. 09. 2005
Vratite nam oddaju GORE IN LJUDJE!
Pred koju godinu pitala sam se što je s tom emisijom, pitala e-mailom na RTV SLO, ali nisu nikad odgovorili. Sad sam odgovor konačno našla.
Emisija je bila izvrsna, gledali smo je i snimali. Dok ponovno ne uspostave suradnju s gđom Svetel, trebali bi sve emisije ponoviti, kao što su to radili sa “Razgledi slovenskih vrhov” (ili tako nekako). Isto tako, staviti na DVD i u slobodnu prodaju.
Imam nešto snimljeno, između ostalog “Jesen v Julijcih”, jedna od epizoda oddaje GORE IN LJUDJE, može se, bez dosade, gledati više puta, a lijepo je povučena paralela između jeseni u prirodi i jeseni života (dva stara alpinsta, zajedno 160 godina, pričaju svoju priču). Popratni tekst (ili besedilo) je promišljen i nadilazi razinu običnog izvještaja, dokumentacije. Hvala gđi Svetel za sve oddaje.