Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer na razmeroma majhnem prostoru sobivajo tri velike zveri: volk, rjavi medved in ris. Njihova prisotnost je pokazatelj dobro ohranjenih gozdov, hkrati pa tudi izziv za upravljanje prostora, ki ga človek vse bolj preoblikuje. Najnovejša poročila o monitoringu volka in medveda za leti 2024 in 2025 kažejo, da sta populaciji stabilni in v dobrem varstvenem stanju — a opozarjajo tudi na enega največjih sodobnih izzivov: avtoceste, ki prekinjajo naravne koridorje med Dinaridi in Alpami.
https://www.gov.si/…/2026-03-12-porocilo-o-spremljanju…/
https://www.gov.si/…/2026-03-12-porocilo-monitoringa-o…/
Volk: stabilna populacija, širitev na nova območja
Genetski monitoring volka, ki ga Slovenija izvaja od leta 2010, potrjuje, da je bilo v sezoni 2024/2025 na našem ozemlju 16 volčjih tropov, od tega dva čezmejna s Hrvaško. Populacija je stabilna, z znaki ponovne rasti zaradi širjenja na nova območja — med drugim tudi na Pohorje, kjer volkov ni bilo več desetletij.
Skupna velikost t. i. superpopulacije, ki vključuje tudi čezmejne tropove, je ocenjena na 147 volkov (95 % interval zaupanja: 129–172). V sezoni ni bilo zaznanih primerov križanja s psi, kar je pomemben pokazatelj genetske čistosti populacije.
Volkovi se širijo hitro in učinkovito, predvsem mladi osebki v disperziji, ki iščejo nova območja za oblikovanje tropov. A tudi pri volkovih se že kaže vpliv infrastrukturnih ovir, predvsem na območjih, kjer so prometnice gosto posejane.
Medved: številčna populacija, a z omejenim širjenjem
Monitoring rjavega medveda za leto 2023 je pokazal najmanj 737 medvedov (695–797), medtem ko je bila spomladanska številčnost leta 2025 ocenjena na 954 osebkov. Populacija je v zadnjih desetletjih rasla, od leta 2022 pa se postopoma zmanjšuje zaradi upravljavskih ukrepov, ki ciljajo na približno 800 medvedov, kar je meja, pri kateri konflikti z ljudmi ne naraščajo eksponentno.
Medvedi se širijo počasneje kot volkovi, a se njihova prisotnost postopoma pomika proti severovzhodu (Zasavje) in severozahodu (Banjška planota). Kljub temu ostaja ena ovira izrazita in problematična: avtocesta Ljubljana–Koper.
Avtoceste kot pregrade: največja ovira medvedom in drugim zverem
Poročilo o medvedu izrecno poudarja, da je avtocesta Ljubljana–Koper največja ovira za prehajanje medvedov med Dinaridi in Alpami. Od 45 medvedov, zaznanih na severozahodni strani avtoceste, jih je le 9 prečkalo na obe strani. To pomeni, da avtocesta deluje kot polprepustna, a zelo omejujoča pregrada, ki: zmanjšuje genetsko izmenjavo med populacijami, omejuje širjenje medvedov proti Alpam, dolgoročno vpliva na velikost in vitalnost populacije, povečuje tveganje za povoze na odsekih, kjer živali poskušajo prečkati prometnico.
Podobne težave se pojavljajo tudi pri volkovih, risih in drugih velikih sesalcih, ki za svoje preživetje potrebujejo povezane, neprekinjene gozdne habitate.
Zakaj je povezljivost ključna?
Slovenske populacije velikih zveri niso izolirane. Volkovi, medvedi in risi so del širših dinaridskih in alpskih populacij, ki se raztezajo prek Hrvaške, Italije, Avstrije in Balkana. Genetska izmenjava med temi območji je nujna za: dolgoročno vitalnost populacij, preprečevanje parjenja v sorodstvu, širjenje mladih osebkov, naravno kolonizacijo novih območij, prilagajanje na spremembe v okolju.
Če so koridorji prekinjeni, populacije postanejo genetsko izolirane, kar lahko vodi v upad odpornosti in dolgoročno zmanjšanje številčnosti.
Rešitev: podhodi, ekodukti in premišljeno načrtovanje prostora
Strokovnjaki poudarjajo, da bi problem avtocestnih ovir lahko bistveno omilili z gradnjo podhodov, namenjenih prehodu velikih živali. V Sloveniji jih je premalo, na ključnih mestih pa jih sploh ni.
Najbolj kritičen odsek je prav Ljubljana–Koper, kjer bi že en sam ustrezno umeščen ekodukt omogočil bistveno boljšo povezljivost med Dinaridi in Alpami.
Poleg ekoduktov so pomembni tudi: varovanje obstoječih gozdnih koridorjev, preprečevanje fragmentacije habitatov, premišljeno umeščanje novih infrastrukturnih projektov, sodelovanje med državami v širšem alpsko-dinarskem prostoru.
Zaključek: uspeh varstva, a izzivi ostajajo
Slovenija ima stabilne, dobro ohranjene populacije volka in medveda. Monitoring kaže, da so varstveni ukrepi učinkoviti, konflikti obvladljivi, genetska slika pa ugodna. A dolgoročna prihodnost velikih zveri je odvisna od nečesa, kar presega biologijo: od načina, kako urejamo prostor.
Če želimo, da bodo volkovi, medvedi in risi tudi v prihodnje prehajali med Dinaridi in Alpami, moramo poskrbeti, da jim človekove infrastrukture ne bodo postavljale nepremostljivih ovir. Podhodi, ekodukti, povezani habitati in premišljeno načrtovanje prostora so ključni koraki k temu cilju.
