Delo, 23. september 1986
Penzion Šimnovec in koča na Zelenem robu pozimi nista kos navalu gostov — Brez večjih vlaganj bosta objekta izgubila vse goste
KAMNIK, 22. septembra 1986
Penzion Šimnovec, ki so ga skupaj s kočo na Zelenem robu zgradili pred četrt stoletja, je zaradi pridnih rok njegovega oskrbnika in upravitelja Ivana Dulmina sicer dobro obiskan, vprašanje pa je, koliko časa bo še.
Penzion je bil grajen za potrebe planincev: z razmahom smučanja na Veliki planini pa je postajal vse prej kot primeren. Številni smučarji, letno Veliko planino obišče 100 tisoč ljudi, v času zimske sezone prihajajo v penzion zavoljo dveh razlogov, Šimnovec je edini večji penzion, kjer se lahko pogrejejo, kaj pojedo ali popijejo, hkrati pa je tudi edini prostor s sanitarijami. Takega navala gostišče za približno 100 gostov, še manj pa štiri javna stranišča ne prenesejo. Poleg tega v zimski sezoni penzionski gostje (dom ima 40 ležišč) zaradi pritiska nepenzionskih obiskovalcev niso pravočasno postreženi, kaj šele, da bi kako v miru počivali. Še huje kot na Šimnovcu je v koči na Zelenem robu. Pozimi je koča pogosto povsem zamedena (projektant jo je postavil prav na največji prepih). V njej ni elektrike, tako da tudi hrane ni moč pripraviti. Ker ni možnosti priključitve hladilnika, bi bilo vsakršno skladiščenje hrane v nasprotju s sanitarnimi predpisi. Tem težavam doma in koče je treba dodati še glavno, vodo.
Na Veliki planini ni izvira vode, ki bi zadoščal za vse potrebe. Vso vodo morajo z gondolo pripeljati iz doline. To pa je drago. Na leto v Šimnovcu potrebujejo približno 200 kubičnih metrov vode, vsak liter prepeljane vode pa velja oskrbnika dva dinarja in precej ur dela za prečrpavanje v cisterne. Zato Ivan Dulmin meni, da bi bilo treba, če naj bi se turizem na Veliki planini sploh še razvijal, najprej odpraviti problem vode. Možnosti je več, največkrat pa so omenjene naslednje: gradnja vodovoda iz doline, ki bi bila trajna, a draga rešitev, namestitev vodnih cistern pod gondolo (na ta način so uredili oskrbo z vodo na Voglu,) ali pa namestitev lovilcev kapnice, s čimer pa bi rešili le problem sanitarne vode. Temeljito bi bilo treba obnoviti tudi gostišče, kočo pa postaviti na novo lokacijo. Na Šimnovcu bi bila najtrši oreh postavitev kopalnic s tuši in stranišči v vse sobe (zdaj dela, če je voda le en tuš), zamenjava kotla za centralno ogrevanje in garderoba za smučarsko opremo. Vsega tega oskrbnik sam seveda ne more financirati, prav tako kaj takega ni pričakovati od Planinke — lastnika, ker posluje z izgubo.
Na Zelenem robu je koča tako dotrajana, da bi vsakršno vlaganje prineslo izgubo. Ivan Dulmin meni, da bi jo morali postaviti bliže sedežnici in s tem tudi v kočo pripeljati elektriko. Med njegovimi načrti za popestritev gostinske ponudbe je zanimiva zlasti zamisel o postavitvi samopostrežnega objekta za smučarje (za 200 gostov), ki bi zvečer postal zabaviščni prostor. S tem bi zadržali marsikaterega gosta, ki po končanem smučanju na Veliki planini nima možnosti za večerno zabavo, hkrati pa bi gostje gostišča na Šimnovcu lahko v miru uživali svoj penzion. Za približno 150 koč, ki sestavljajo naselje na Zelenem robu, bi bila dobrodošla še manjša trgovina za preskrbo z osnovnimi živili.
JANEZ PETKOVŠEK
