Delo, 14. oktober 1996
Bojana Počkarja in Žiga Petriča pogrešajo od 4. oktobra, ko sta krenila proti 7468 m visokemu vrhu
LJUBLJANA, 13. oktobra 1996
Slovenska tiskovna agencija je sporočila, da slovenska alpinista Bojana Počkarja in Žiga Petriča pogrešajo od 4. oktobra. Tega dne sta iz baznega tabora krenila proti vrhu Vzhodne Kumbakarne (7468 m), na katero sta nameravala splezati po zahtevni vzhodni steni. Novico je sporočil šerpa, ki je navedel, da je 4. oktobra v tem delu Himalaje močno snežilo. Bojan Počkar in Žiga Petrič, oba člana alpinističnega odseka Železničar, že štiri leta plezata skupaj. Lani sta preplezala dotlej še nedotaknjeno vzhodno steno Singu Čulija (6501 m) v Himalaji, za seboj pa imata tudi več prvenstvenih smeri v Centralnih Alpah. Starejši in bolj izkušeni član naveze je Bojan Počkar, ki je sodeloval na številnih odpravah v Himalajo in preplezal prvenstvene smeri v Andih in Kanadi. Tokrat sta si plezalca za cilj izbrala 1950 metrov visoko vzhodno steno vzhodnega vrha Kumbakarne (ali Jannuja). Stena še ni bila preplezana, pa tudi na vrhu ni bil še nihče, saj ga z vseh strani obdajajo strme stene. Počkarje v tej steni že dvakrat prišel zelo visoko. Obakrat sta s pokojnim Vanjo Furlanom priplezala dobrih 7000 metrov visoko, potem pa ju je pod zadnjo skalno pregrado zaustavilo slabo vreme.
Na tiskovni konferenci ob odhodu sta Počkar in Petrič povedala, da nameravata steno preplezati v alpskem stilu in vzeti s seboj le najnujnejšo plezalno in bivak opremo. Hrana in plin. ki ju bosta imela v nahrbtnikih, naj bi zadostovala, da bi v steni lahko počakala kakšen dan v primeru krajšega poslabšanja vremena. Za vzpon na vrh sta predvidevala 4 do 5 dni, za povratek nazaj čez steno pa še dva do tri dni. Če upoštevamo, da novice iz himalajskih baznih taborov do Evrope potujejo kar nekaj dni, oba naša plezalca pa sta tako ali tako nameravala preživeti na gori cel teden, potem še vedno ostaja upanje, da se vrneta iz Himalaje.
M. P.
