Namesto neznosnega ropota in piša: s klasično glasbo
Uporaba helikopterjev v Alpah ima že dolgo zgodovino. Začelo se je iz nuje – reševanje, oskrba koč, dostop do odročnih območij. Danes pa se zdi, da so helikopterji (poleg nesmiselne vloge »čudežnih« odrešiteljev) postali skoraj vsakdanji prizor, ne le v službi gorskih reševalcev, temveč tudi kot nekakšen »zračni taksi« za najvišje vrhove. Navdušenje nad spretnostjo pilotov ne pojenja; vsak posnetek pristanka na štiritisočaku zbere tisoče ogledov, kot da bi gledali adrenalinski spektakel.
A za temi posnetki se skriva več kot le tehnična virtuoznost. Helikopterji v visokogorju odpirajo vprašanja o varnosti, o vplivu na okolje (kerozin je izredno poceni) in o tem, kako se spreminja naš odnos do gora. V videu, ki sledi, spremljamo pristanek na več kot 4.500 metrih nad morjem – manever, ki zahteva izjemno natančnost, mirne roke in popolno poznavanje aerodinamike v razmerah, kjer je zrak (bolj) redek, veter nepredvidljiv, teren pa daleč od idealnega.
Gre za fascinanten vpogled v svet, ki ga večina planincev nikoli ne vidi od blizu. A hkrati, ob dotiku opasti vidimo, kako hitro se meja med nujo in atrakcijo lahko zabriše in se izbriše »o«. Zato je prav, da takšne posnetke gledamo z nekaj razmisleka o tem, kakšno vlogo naj imajo helikopterji v prihodnosti Alp. Bordo95
