Železar, 18. januar 1979
V počastitev obletnice dražgoške bitke smo se planinci udeležili proslave v Dražgošah. Z vlakom smo prispeli do postaje Soteska. Bilo nas je okoli sto. Kar na začetku smo se že pričeli vzpenjati. Hodili smo po globokem snegu, ki pa je bil na srečo še dosti trd. Vojaki so nam že prejšnji dan narodih gaz, zato smo lahko hitro napredovali. Kmalu smo se ogreli, kajti pot je bila dosti strma. Po enourni hoji smo prispeli na vrh grebena. Vzpenjanja je bilo konec, pred nami se je pokazala ravnina. Ob poti je tekel potok in z bližnjih skal so visele ledene sveče. Pomagali smo si s palicami, kljub temu pa smo hodili počasi. Končno se je ozka gaz končala in prispeli smo na spluženo cesto. Kar oddahnili smo si. V ozadju smo zagledali ožarjene okoliške hribe, kajti sonce je pravkar vzšlo.
Včasih smo se malo ustavili in oddahnili, vodnica pa je slikala naravo, ki nas je obkrožala.
Kmalu je bilo konec naporne hoje. Prispeli smo na planino, kjer so nas postregli s čajem in klobasami. Po krajšem počitku smo nadaljevali pot. Kmalu smo se odcepili od ceste. Naprej smo morali gaziti. Sneg je bil mehak. Čez nekaj časa so se nam pridružili tudi vojaki. Kdaj pa kdaj so mimo nas prismučali tudi tekmovalci. Že smo pred sabo zagledali Dražgoše. Še malo in zbrali smo se ob spomeniku, kjer je bila proslava. Nastopajoči so recitirali pesmi iz NOB, poslušali pa smo tudi sestavek o dražgoški bitki. Po končani proslavi smo odšli v vas Rudno, ki leži pod Dražgošami. Tu so nas že čakali avtobusi in nas odpeljali proti domu. Sklenil sem, da ne bom nikoli zamudil nobene priložnosti, da bi spoznal požrtvovalno borbo naših partizanov, ki so pretrpeli nečloveške napore za osvoboditev.
Posebno mladi, ki nismo doživeli vojne, bi se morali učiti ob dejanjih teh hrabrih ljudi, ki jim je bila svoboda najdragocenejši cilj, vreden vsake Žrtve.
Igor Razinger
