Ko gorski svetovi zaradi preobremenjenosti pokajo po šivih
Dolomiti so že dolgo med najbolj obremenjenimi gorskimi območji v Evropi. Vrhunci sezone prinašajo kolone avtomobilov, neskončne vrste na prelazih in pritisk na občutljive alpske ekosisteme. Zato ni presenetljivo, da so občine v Val Gardeni in Val Badiji sprejele zgodovinsko odločitev: Passo Gardena bo od leta 2027 postal visokogorska »cona omejenega prometa«.
Kaj se bo spremenilo?
Od maja do oktobra — torej v petih najbolj obremenjenih mesecih — bo promet na prelazu skoraj v celoti zaprt za vse, ki tam ne živijo. Izjeme bodo: prebivalci obeh dolin, delavci z dokazili, gostje z nastanitev ob cesti.
Za vse ostale bo dostop mogoč le z vnaprejšnjo spletno rezervacijo enega izmed 150 plačljivih parkirnih mest.
Kdor rezervacije ne bo imel, bo moral izbrati dolge obvoze: čez Sello, Pordoi ali celo sto kilometrov dodatne poti skozi Pustriško dolino.
Zakaj tak ukrep?
Ker je Passo Gardena postal simbol preobremenjenosti. V vrhuncu sezone je bilo zabeleženih tudi do 11.000 prehodov na dan — številka, ki presega nosilno kapaciteto območja in močno vpliva na: erozijo tal, kakovost zraka, hrup, varnost na cesti, življenje domačinov.
Gre za boj, ki ga lokalne skupnosti bijejo že leta: kako ohraniti turizem, a hkrati zaščititi gorski prostor pred lastnim uspehom.
Digitalizacija kot filter
Model, ki ga uvajajo, je zanimiv, ker ne temelji na popolni prepovedi, temveč na upravljanju dostopa:
rezervacije, omejeno število vozil, plačilo kot regulator, jasna pravila.
To je pristop, ki ga že poznamo iz narodnih parkov v ZDA, iz Cinque Terre, iz nekaterih švicarskih dolin in iz norveških fjordov. Dolomiti se tako pridružujejo globalnemu trendu: manj avtomobilov, več nadzora, več javnega prevoza.
Kaj dobijo obiskovalci v zameno?
Da ukrep ne bi bil zgolj restriktiven, so občine pripravile kompenzacije: avtobusi na 15–20 minut, ugodnejše vozovnice za gondole in žičnice, boljša povezava med dolinami in vrhovi.
Ideja je jasna: manj pločevine, več izkušenj.
Širši kontekst: ali je to prihodnost gorskega turizma?
Passo Gardena ni osamljen primer. Podobni ukrepi se pojavljajo povsod tam kjer so predolgo propagirali turizem: na Grossglockner Hochalpenstrasse (dinamične takse), na Tre Cime (obvezne rezervacije), v švicarskih dolinah (popolne zapore za zasebna vozila), v francoskih Alpah (omejitve na Col de la Loze), v slovenskih Alpah (Bohinj, Vrata, Mangartsko sedlo, itd.).
Gorski svet se spreminja. Prvotno prebivalstvo obupuje in še tisti redki, ki so ostali se izseljujejo. Prekomerni turizem ni več abstrakten pojem, ampak realnost, ki jo je treba upravljati — ali pa bodo gore postale neprebavljive za vse: za domačine, za naravo in za obiskovalce …
