ko pustolovščina postane nočni prevoz
Na najvišji gori Severne Tirolske, Wildspitze (3768 m), se je minuli vikend odvila zahtevna nočna posredovalna akcija, v kateri so štirje mladi nemški planici, stari med 17 in 19 let, potrebovali pomoč gorskih reševalcev in helikopterske ekipe. Njihov načrt — bivakirati na vrhu gore — se je izkazal za nepremišljenega in nevarnega.
Nepremišljena odločitev v visokogorju
Skupina se je v soboto zjutraj odpravila iz Venta (1921 m), in se preko koče Breslauer Hütte (2844 m), ter ferate povzpela na ledenik Taschachferner, kjer so nameravali prenočiti. A že na višini okoli 3400 metrov so jih presenetile razmere: jasna noč in temperature okoli –6 °C so hitro pokazale, da bivakiranje brez ustrezne opreme za njih ni izvedljivo. Ob 21. uri so poklicali na številko za klice v sili, …
Vodja gorske reševalne službe Sölden Franz Josef Fiegl je ob tem opozoril: »Jeseni je v dolini še toplo, višje pa zelo hladno. To je bila napaka pri načrtovanju ture.«
Helikopter RK-2: dve misiji v eni noči
Reševalni helikopter RK-2 (H145-D2) iz Reutteja, ki ima dovoljenje za nočno reševanje, je bil že na misiji v gorovju Wetterstein, kjer je reševal dva plezalca iz stene Schüsselkarspitze. Tam se je med spustom zapletla vrv, kar je onemogočilo nadaljevanje. Pilot Oliver Waldschmidt je nato poletel proti Wildspitzu, kjer so razmere zahtevale izjemno natančnost: »Skoraj nisem imel referenčnih točk, neravne površine pa niso bile vidne. V teh razmerah je bila to težka misija.«
S pomočjo vitla so spustili reševalca k »nemočnim« in malo višje s prislonom omogočili, da so se vsi naenkrat vkrcali. Vsi štirje planinci so bili nepoškodovani, a jih je zeblo. Z enim samim poletom so jih prepeljali v Sölden, kjer jih je že čakala lokalna gorska reševalna ekipa.
Lekcija za vse obiskovalce gora
Ta dogodek je opomnik, da visokogorje jeseni ni podaljšek poletja. Tudi ob lepem vremenu so temperature nad 3000 metri lahko ekstremne, razmere pa nepredvidljive. Bivakiranje brez ustrezne opreme, znanja in izkušenj je lahko smrtno nevarno, znano pa je, da je trpežnost, ki je še nedavno tega krasila planince in alpiniste, nekam izginila. Morda veste, kam? Znani alpinist Rado je nekoč ob mrzlem zimskem bivaku dejal: »Potem sva si pa s Cicom premočene flanelaste srajce zatlačila za hlače in predrgetala noč …« Danes pa imamo super opremo in leteče »angele« reševalce, zakaj bi drgetali in spoznavali svoje telo, nabirali izkušnje, … Jim tega reševalci ne privoščijo?
