Delo, 8. februar 1983
Že prej pa so v Tamarju sprožili reševalno akcijo, kajti v steni so videli luč, na klice pa ni bilo odgovora
TAMAR, 7. februarja 1983
»Vse je v redu. Dekleti sta živi. Sami sta sestopili. Skupaj gremo proti Tamarju. Reševanja na srečo ne bo,« je včeraj zvečer sporočil načelnik GRS Rateče Jože Rožič po brezžični zvezi v dolino.
V nedeljo dopoldne so alpinisti obvestili miličnike na oddelku milice v Kranjski gori, da jih skrbi, ker 27-letne Lidije Honzak in 20-letne Vlaste Kunaver še ni v Tamar. V soboto popoldne so ju še videli v Šitah, na polovici 700 metrov visoke Jesih-Potočnikove smeri. Zvečer pa so iz Tamarja opazili luč – nekako 80 m nad vstopom v to plezalno smer. Mislili so, da obe alpinistki sestopata, odšli so pod steno, ker pa na klice ni bilo odgovorov, in ker deklet tudi v nedeljo še ni bilo v Tamar, so sprožili reševalno akcijo. Toda na srečo je šlo samo za nesporazum.
Dekleti, ki sta v soboto začeli s plezanjem 700 metrov visoke smeri v Šitah (tretje in četrte težavnostne stopnje), se zvečer nista ustavili, sprememba vremena ju je gnala naprej, zato sta plezali ponoči, ob siju čelnih svetilk, naprej. Pod vrhom stene, nekako 100 metrov prej, je eni od plezalk padla svetilka in se ustavila 80 metrov nad vstopom. Ker pa je še kar naprej svetila, je tudi »prevarala« alpiniste v Tamarju.
Ljubljančanki sta v nedeljo izplezali in čez Mali kot sestopili proti Tamarju. Novi sneg ju je oviral, zaradi nevarnosti plazov sta morali biti zelo previdni. Zvečer so jima nasproti prišli tudi reševalci, vsi pa so si oddahnili šele v Tamarju, kjer ni bilo več nevarnosti snežnih plazov…
MIRKO KUNŠIČ
