V zadnjih letih lahko v Alpah opazujemo pojav, ki je bil pred tem redek, danes pa postaja skoraj običajen: nastajanje novih gorskih jezer na mestih, kjer so še nedavno ležali ledeniki. V visokogorskih predelih Avstrije, Švice in Italije se ledeniške površine krčijo z zgodovinsko hitrostjo, kar spreminja pokrajino pred našimi očmi. Podobne procese že dolgo poznamo v naših, nižjih gorskih območjih (od Krna do Kanina, od Mangarta do Triglava), kjer se je ledeniški svet umaknil že pred desetletji in stoletji. A to, kar se dogaja danes v osrčju Vzhodnih Alp, je nekaj povsem drugega: propad največjih ledenikov, ki so stoletja oblikovali gorsko krajino.
Kot pravijo na avstrijski TV, je eden najbolj nazornih in dostopno izpostavljenih primerov (Pastirci) Pasterze, največji avstrijski ledenik pod slovitim (Velikim Klekom) Grossglocknerjem. Gora, ki je simbol avstrijskega visokogorja, danes gleda na ledenik, ki se dobesedno razkraja. Led(e)niški strokovnjak Anton Neureiter iz GeoSphere Austria opozarja, da bi se lahko stični led(e)nikov jezik razdvojil že letos, morda prihodnje leto. Ko se to zgodi, bo spodnji del postal – mrtvi led, odrezan od dotoka novega snega in ledu. Tak led se v nekaj letih stopi in izgine.
Na (te pre)vroče poletne dni Pasterze izgubi do 20 centimetrov ledu na dan. Če to seštejemo čez leto, dobimo številko, ki je skoraj nepredstavljiva: do deset metrov taljenja na leto. To ni več počasno umikanje ledenika, temveč kolaps. Video …
Gorska jezera kot posledica razpada ledenikov
Ko se ledenik umika, za seboj pušča kotanje, ki se (zaenkrat še) napolnijo z vodo. Tako sta pod Pasterzo nastala Sandersee in Pasterzensee – nova jezera, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo. (Podobne procese poznamo tudi pri nas, kljub drugačni kamnini in nižjim goram: Krnsko jezero, itd.). Tam, kjer je Pasterze še pred nekaj desetletji segal skoraj do turistične poti, je danes treba prečiti pet ledeniških potokov, da sploh prideš do preostalega ledu.
Pokrajina se spreminja iz meseca v mesec
Neureiter za avstrijsko koroško televizijo opisuje tudi, kako se je junija – pred nekaj tedni – pojavil nov, velik slap (še brez imena) pod Hufeisenbruchom. Pokrajina se spreminja tako hitro, da se znanstveniki komaj prilagajajo (?). Tam, kjer je bila še pred kratkim kompaktna led(e)na površina, se danes dvigajo kamniti otoki, ki razkosajo ledenik na tri dele. To ni več počasno geološko dogajanje, temveč hitro preoblikovanje gorskega sveta.
Nastajanje novih gorskih jezer in slapov je eden najbolj vidnih znakov sprememb v visokogorju. Opazovanje »novega« postaja del novega gorskega vsakdana, vedno »beli« Johannisberg pa bo tudi pokazal »svoje okostje«.
