V svetu plazovne varnosti se pogosto govori o eksplozivih, Gazexih, minometih in drugih dramatičnih metodah za namerno proženje snežnih plazov. A obstaja tudi tišja, bolj subtilna tehnika, ki se je razvila predvsem v Severni Ameriki: proženje plazov s pomočjo helikopterja in z uporabo gasilskih vreč (bambijev) z vodo.
Na prvi pogled deluje nenavadno — zakaj bi na snežno pobočje »odmetavali« vodo iz vreče?
A fizika je preprosta: masa, ki pade z višine, ustvari udarni val in z dodatno težo destabilizira šibke plasti snežne odeje. Včasih je to dovolj, da sproži(š) nadzorovan plaz, preden se nabere večja, nevarnejša količina snega.
Ta metoda se uporablja tam, kjer eksplozivi niso primerni: nad hidroelektrarnami, ob daljnovodih, na izpostavljenih servisnih cestah. Zanimivo je tudi nekaj drugega: voda je ekološko najčistejši »sprožilec« plazov, kar jih imamo.
Ne pušča ostankov. Ne onesnažuje snega. Ne vnaša kovin, kemikalij ali eksplozivnih ostankov v občutljive gorske ekosisteme. Morda (sploh) še kdo ve, koliko granat je bilo (še) s strani »ljudske vojske« izstreljenih z Zelenice v grape Begunjščice?
V tem smislu je metoda skoraj poetična: naravo upravljaš z naravo samo.
A ekologija plazov je širša zgodba.
Plazovi niso le snežni pojavi — so del gorskega dihanja, naravnega cikla, ki ga človek poskuša razumeti in usmerjati. In prav tu se pokaže, da je lavinologija več kot opazovanje snega. Je tudi skrb za pokrajino, ki plazove ustvarja ali preprečuje. Najbolj učinkovita, dolgoročna zaščita pred plazovi niso eksplozivi, ne helikopterji in ne tehnologija. To so drevesa.
Gozdovi stabilizirajo pobočja, zadržujejo sneg, razbijajo vetrovne tokove in preprečujejo nastanek velikih plazov. Tam, kjer je gozd ohranjen, plazovi redko dosežejo uničujoče razsežnosti. Tam, kjer je bil posekan, se snežna odeja spremeni v nepredvidljivo gmoto, ki čaka na prvi impulz.
Zato je zanimivo, da se v sodobni lavinologiji srečata dve skrajnosti: na eni strani helikopter, ki odvrže meh vode, na drugi pa preprosto dejanje sajenja drevesa.
Ena metoda deluje danes. Druga deluje desetletja. Obe pa kažeta, da je človek v gorah vedno v dialogu z naravo — včasih z močjo, včasih z nežnostjo, vedno pa z zavedanjem, da je snežna pokrajina živa in občutljiva …
