Na heliodromu v Fresachu na avstrijskem Koroškem so gorski reševalci in posadka helikopterske nujne pomoči znova opravili redni nočni trening reševanja z vitlom. Kot poudarjajo v ARA Flugrettung, so bili v ospredju obnavljanje postopkov, usklajevanje komunikacije in utrjevanje ekipnega dela, ki je pri zahtevnih nočnih posredovanjih nepogrešljivo.
Na prvi pogled gre za običajno vajo. A prav v takšnih usposabljanjih se skriva razlika med teorijo in uspešno intervencijo. Reševanje v gorah namreč ni odvisno le od sodobnega helikopterja, ampak predvsem od ljudi, ki znajo delovati v zahtevnih razmerah, pogosto na meji mogočega.
Kako pomembno je takšno urjenje, so avstrijski reševalci letos dokazali tudi na slovenski strani Karavank in Julijskih Alp. Januarja je v severni steni Prisojnika prišlo do nesreče dveh lednih plezalcev. Slovenska Gorska reševalna služba je za pomoč zaprosila avstrijsko letalsko reševalno službo ARA Flugrettung, katere posadka je iz Fresacha vzletela proti kraju nesreče in v kratkem času dosegla severno steno.
Po padcu v strmo ledno grapo je ena od ponesrečenk utrpela hudo poškodbo stopala. Zaradi zahtevnega terena so reševalci uporabili metodo hitrega vitlanja, pri kateri se reševalec brez zdravnika najprej spusti do poškodovanega, zagotovi osnovno pomoč ter pripravi evakuacijo. Poškodovano plezalko so nato prepeljali v bolnišnico v Beljaku, njenega soplezalca pa prav tako rešili z vitlom, saj zaradi razmer na terenu ni mogel varno sestopiti.
Dogodek je bil primer čezmejnega sodelovanja, a tudi opomnik, da vrhunskega gorskega reševanja ne ustvarjajo zgolj zmogljivi helikopterji. Za vsakim uspešnim poletom stojijo ure in ure vaj, usposabljanj ter ponavljanja postopkov. Kadar je treba sredi zime vstopiti v severno steno, med ledne slapove in zasnežene grape, prostora za improvizacijo ni.
V Sloveniji pogosto občudujemo helikopterske intervencije in hitrost reševanja iz najtežje dostopnih sten. Manj vidni so treningi, ki takšne akcije sploh omogočajo. Prav zato imajo nočna usposabljanja, kakršno so izvedli v Fresachu, veliko širši pomen. Ne gre zgolj za vajo uporabe vitla, temveč za utrjevanje zaupanja med člani posadke, izboljševanje komunikacije in pripravo na trenutke, ko razmere še zdaleč niso idealne.
Avstrijci namreč dobro vedo, da v gorah ni vedno mogoče računati na lepo vreme, popolno vidljivost ali miren zrak. Zato vadijo za noč, veter, slabo vidljivost in zahtevne scenarije. Vadijo za takrat, ko je treba pomagati kljub temu, da okoliščine niso naklonjene.
In prav tu je morda najpomembnejša lekcija. Noben helikopter ni vsemogočen. Včasih lahko leti, drugič ne. Vselej pa ostane odločilno znanje ljudi, ki sedijo v njem in visijo na jeklenici pod njim. Ko se v severni steni Prisojnika zgodi nesreča, je razlika med uspešno intervencijo in tragedijo pogosto odvisna prav od tega, koliko vaj je za ekipo že za sabo.
Redna usposabljanja zato niso strošek ali formalnost, ampak temelj varnosti. So razlog, da lahko reševalci posredujejo tudi na najbolj izpostavljenih mestih alpskega sveta. In so razlog, da pomoč včasih pride tudi od drugod, čez državno mejo, ko je to za ponesrečenca najhitrejša in najboljša rešitev.
