8.000 sadik opraviči betonsko bob stezo?

Ob novici, da bodo ob olimpijski bob stezi v Cortini posadili 8.000 dreves in grmovnic, se je ponovno odprlo vprašanje, ki presega samo sečnjo macesnov. Ali je mogoče velik poseg v gorski prostor res izravnati s kompenzacijskimi ukrepi? In predvsem: ali lahko nekaj tisoč mladih sadik predstavlja enakovredno protiutež infrastrukturi, ki bo ostala v prostoru desetletja?

Italijanski novinar Luigi Torreggiani opozarja, da so nasprotniki steze morda naredili napako, ko so vso razpravo osredotočili na posekanih približno 560 macesnov. Prav to je namreč omogočilo zagovornikom projekta, da danes odgovorijo z navidez preprosto enačbo: posekali smo 560 dreves, posadili pa jih bomo 8.000.
Na prvi pogled se zdi računica prepričljiva. Toda narava ni računovodska bilanca.
Mlade sadike niso stoletni macesnov gozd. Še manj so nadomestilo za betonirano bob stezo, hladilne sisteme, ceste, parkirišča, energetsko potratno vzdrževanje in desetletja stroškov, ki jih bo infrastruktura zahtevala po koncu olimpijskega blišča. Če bi bilo vse res tako preprosto, bi lahko vsako avtocesto, kamnolom ali nakupovalno središče odkupili z nekaj vrstami sadik.

Prav zato se je v Cortini razprava kmalu iz vprašanja narave preselila v vprašanje simbolov. Drevesa so postala podoba škode, nasprotniki pa so z njimi poosebili širšo kritiko projekta. Vendar bistvo problema nikoli ni bilo zgolj v drevesih. Bilo je v vprašanju, zakaj graditi novo stezo za peščico športnikov, če je v bližnjem Innsbrucku že obstajala ustrezna infrastruktura. Bilo je v vprašanju smiselnosti porabe javnega denarja. Bilo je v vprašanju zapuščine podobnih objektov, kakršna je bila bob steza v Cesani po olimpijskih igrah 2006, danes simbol drage in propadle investicije.
V zadnjih desetletjih se je razvila zanimiva logika velikih športnih dogodkov. Država brez kakršnegakoli logičnega razloga finančno podpre investicije v ta ali oni športni dogodek. Vsak poseg v okolje spremlja paket omilitvenih ukrepov: nekje posadijo drevesa, drugje uredijo mokrišče, postavijo informativne table ali financirajo raziskave. Vse to je lahko koristno, vendar pogosto ustvarja vtis, da obstaja možnost popolnega naravnega pobota. Kot da je mogoče vsak kubik betona prekriti z določeno količino zelenja.
Toda ekosistemi ne delujejo po načelu kompenzacijskih kuponov.

Najstarejša drevesa, kompleksni gozdni sestoji, neprekinjeni življenjski prostori živali in krajinska podoba niso zamenljivi. Tako kot petdeset let star gozd ni enak petdesetim letom starih sadik, tudi olimpijska infrastruktura ne izgine zato, ker je ob njej zasajen nov pas drevja.
Vprašanje zato ni, ali je 8.000 dreves veliko ali malo. Vprašanje je, ali lahko sploh obstaja smiselna primerjava med živim gorskim prostorom in infrastrukturo, zgrajeno za kratek športni dogodek.

Morda je največji paradoks sodobnega trajnostnega razvoja prav v tem, da se vse več posegov predstavlja kot okoljsko sprejemljivih prav zato, ker imajo priložen kompenzacijski program. Večji kot je poseg, obsežnejše so obljube o sanaciji. Zato se javnost ne pogovarja več o tem, ali je projekt potreben, ampak predvsem o tem, koliko dreves bo zasajenih po njegovi izvedbi.
In prav tu se skriva bistvo zgodbe iz Cortine. Drevesa bodo zrasla ali pa tudi ne. Nekatera bo pojedla divjad, druga bodo uničili suša, bolezni ali podnebne spremembe. Betonska bob steza pa bo (nekaj časa) ostala in večinoma samevala. Tako kot bodo ostali stroški njenega vzdrževanja, energetske potrebe in vprašanje, ali je bil ves projekt sploh potreben.
Morda je zato napačno vprašanje, ali je 8.000 dreves dovolj. Pravo vprašanje je, ali lahko sploh obstaja število dreves, ki bi dolgoročno odtehtalo infrastrukturo, zgrajeno tam, kjer je narava prej opravljala svojo nalogo sama. Če je odgovor pritrdilen, potem bi lahko z dovolj sadikami upravičili skoraj vsak poseg v prostor. Če pa odgovor ni, potem so kompenzacijske zasaditve predvsem sredstvo za blaženje posledic, ne pa dokaz, da škode ni bilo.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja