Če bi pred nekaj desetletji nekdo želel pokazati fotografijo s Triglava, je moral najprej priti na vrh, nositi fotoaparat, paziti na vsak posnetek, razviti film in šele nato izbrati nekaj najboljših fotografij. Danes lahko isto fotografijo v nekaj sekundah posname telefon, jo obdela umetna inteligenca in še pred sestopom objavi na družbenih omrežjih pred tisoči ljudi.
Tehnološka revolucija ni spremenila le fotografije. Spremenila je tudi gore.
Nekoč so bile gore prostor izkušenj, danes postajajo tudi prostor informacij. Robanov Joža je (včasih težko in naporno) življenje med njimi opisoval zgolj z besedami, ki jih je s svinčnikom vnašal v svoje zvezke.
Včasih so se ljudje na turo pripravljali z zemljevidom, vodnikom, pogovorom z domačini, zizkušenimi gorniki in lastno presojo. Danes jih vodijo GPS-sled, vremenska aplikacija, ocene na spletu in videoposnetki z družbenih omrežij. Znanja ni nujno manj, je pa pogosto drugačne vrste. Vse več je informacij in vse manj osebne izkušnje.
Prav zato lahko opazujemo zanimiv paradoks. Tehnično so gore dostopnejše kot kadar koli prej, vendar se marsikdo v njih znajde slabše pripravljen kot nekoč. Veliko ljudi zna poiskati sled na telefonu, precej manj pa jih zna oceniti razmere, načrtovati umik ali ukrepati, ko tehnologija odpove.
Tudi fotografija je del te spremembe. Fotograf Bogdan Kladnik je nedavno zapisal, da se je s prihodom digitalne fotografije in pametnih telefonov marsikaj izgubilo. Ne kakovost posnetkov, saj lahko današnji telefoni ustvarijo tehnično vrhunske fotografije. Izgubil se je predvsem trud. Nekoč je bil vsak posnetek premišljen, danes jih nastanejo stotine. Včasih je fotografija dokumentirala doživetje, danes doživetje pogosto služi fotografiji.
Ta sprememba ni omejena le na fotografijo. Spreminja se celotna gorska kultura.
Na vrhovih danes pogosto vidimo ljudi, ki več časa namenijo snemanju sebe kot opazovanju okolice. Razširjene roke proti nebu, droni, ki krožijo okoli vrhov, neskončne galerije fotografij s poti. Nekateri vrhovi postajajo kulisa za vsebine, namenjene občinstvu na spletu, ne pa prostor osebnega doživljanja narave.
A zgodba ni črno-bela.
Prav tehnologija je omogočila tudi izjemno demokratizacijo gora. Ljudje lažje dostopajo do informacij, hitreje pridobivajo znanje, lažje načrtujejo ture. Mnogi odlični ustvarjalci prek fotografij in filmov navdušujejo nove generacije za gibanje v naravi. Kakovostna gorniška fotografija in film še vedno zahtevata občutek, znanje, čas in predanost, ne glede na to, ali nastajata na film ali digitalni senzor.
Morda je največja sprememba v tem, da v gore prihajajo novi ljudje. Nekoč je bil gornik pogosto član planinskega društva, alpinističnega odseka ali druge organizirane skupnosti. Znanje se je prenašalo od starejših k mlajšim. Danes številni vstopajo v gorski svet neposredno prek interneta in družbenih omrežij. To je odprlo vrata mnogim, ki jih prej morda nikoli ne bi prestopili, hkrati pa oslabilo tradicionalne poti prenosa izkušenj.
Zato se danes ne spreminjajo samo gore, ampak ljudje v njih. Spreminja se odnos do tveganja, do znanja, do fotografije, do doživljanja in celo do samega pomena obiska vrha.

» … Pa da ne končam samo s kritiko, nad nekaterimi sem pa navdušen. Nad »običajnimi« fotografi, ne starimi mački kot so Dejan Ogrinec, Stane Klemenc, France Stele, Tomo Jeseničnik, Peter Gedei, Borut Lozej … ki so še ta stari majstri. Nad njimi sem itak navdušen, saj smo skupaj orali ledino.
Prva je prijateljica Barbara z Bleda, ki z odličnimi fotkami, mislimi in poezijo z nami deli lepoto svojih (skoraj vsakodnevnih!) hribovskih pohodov. To bi še prenesel, a ko kdaj objavi fotke starin, detajlov, rož, šopkov, grmovnic … se samo skrijem pod mizo. Tak občutek tako za detajle kakor gorniško fotografijo je prava redkost. Sem ji že rekel, da bi se jaz, če bi se ona ukvarjala s fotografijo s profi fotoaparati in v naših (zlatih) časih, moral lotiti drugega posla. Sedi, Barbi, pet.
Druga je prijateljica Petra iz Maribora. Odlična oblikovalka notranjih prostorov, navdušena kolesarka, ki naravnost blesti v arhitekturni fotografiji. Leta sem fotografiral mesta, cerkve, mostove in arhitekturne detajle … in za njo velja isto. V mojih časih bi me povozila, in to ne s kolesom. Druga petica.
Vsaj tretji pa je moški. Mladi slovenski gornik, plezalec, pustolovec @Andraž Egart, prava osvežitev na svetovni sceni tovrstnih YT filmov. Njegovi solo vzponi so kapo dol, podajanje zgodbe takisto, s preprostimi modrostmi, skromnostjo, humorjem in že prislovnično nerodnostjo pri kuhanju obedov na bivakih (če boste pogledali par njegovih filmčkov, boste videli, v čem je razlika med takim snemanjem in fotkanjem obedov v restavracijah) pa širi lepoto naših hribov širom po svetu.
Od stotisočev ogledov njegovega kanala pa so (itak) v glavnem sami tujci, med Slovenci pa je manj poznan. Kar je velika škoda.
In samo tisti, ki je že kdaj delal podobne filme (jaz sem eden izmed) lahko ve, koliko truda fant vloži v snemanje. Koliko postavljanja kamer, koliko truda s ponavljanjem kadrov, in koliko dela v postprodukciji je potrebnih za izdelavo takega filma. Sploh ker vse dela sam.
In v tem, dragi moji, je razlika pri fotografijah in filmih. V trudu, ki je v njih vložen. …« — Bogdan Kladnik – Bogdi
Vsaka generacija prinese svoje novosti. Nekoč so bili to aluminijasti cepini, kasneje Gore-Tex, mobilni telefoni, GPS in zdaj umetna inteligenca. Sama tehnika ni ne dobra ne slaba. Ključno vprašanje je, ali jo uporabljamo kot pomoč pri doživljanju gora ali pa postaja gora zgolj kulisa za uporabo tehnologije.
Morda bo prav od tega odvisna prihodnost gorništva. Ne od tega, kakšne telefone nosimo v nahrbtniku, ampak ali bomo znali tudi v času umetne inteligence ohraniti nekaj stare modrosti. Da vrh ni fotografija. Da pot ni objava. In da narava ni kulisa, ampak prostor, kamor človek pride predvsem zaradi sebe, ne zaradi občinstva.








