Trenutno morda najbolj všečna podoba te vloge se nam kaže v »prestolnici Alp«. Grenoble, kjer se díčijo s Stendhalovim stavkom: »Na koncu vsake ulice je gora,« je dal številne pomembne alpiniste, raziskovalce in gorske mislece. Med najbolj prepoznavnimi je Lionel Terray, eden izmed kultnih alpinistov 20. stoletja član znamenite generacije francoskih himalajcev, ki je sodelovala pri prvih vzponih na Anapurno, Fitz Roy in številne druge vrhove. Terray je bil rojen v Grenoblu in je s svojo filozofijo »zmagovalcev neba« zaznamoval francoski alpinizem. Iz grenobelske regije izhajajo tudi številni sodobni plezalci, gorski vodniki in raziskovalci, ki so mesto oblikovali v laboratorij gorskih idej: od dostopnosti do varovanja narave, od gorskega športa do urbanega planinstva.
Leta 2026 je Grenoble dobil novo županjo: Laurence Ruffin, podjetnico, kooperativno aktivistko in – kar je za mesto pod Alpami skoraj simbolno – žensko, ki tudi peš hodi v hribe. Ruffinova je bila sošolka (zaenkrat še) prvega med Francozi, Emmanuela Macrona, a njena politična pot je povsem drugačna: ekološka, socialna, vključujoča.
V intervjuju za Alpine Mag poudarja, da je gorski prostor javno dobro, ki mora ostati dostopen vsem. Županja govori o trenutnem pomanjkanju javne plezalne infrastrukture in načrtu, da bi ponudila gorske počitnice z Jeunes en Montagne (Mladi v gorah). Njena pobuda Grenoble Montagne Accessible & Partagée je postala model, kako lahko mesto in gore živijo v sožitju: prilagojene poti za osebe z oviranostmi, prostovoljske mreže, izobraževalni programi, socialni projekti, razbijanje elitizma v gorah.
Ruffinova je županja, ki (najbrž) razume, da je gorski svet del identitete Grenobla, ne le turistični produkt. Ji bo uspelo ohraniti naziv prestolnice Alp? Ne vemo!
Pri nas smo tudi pred županskimi volitvami. Slovenija ima izjemen gorski prostor, a med župani in kandidati je zelo malo ljudi, ki dejansko peš hodijo v gore in spoznajo svojo okolico, tudi zviška in v lastnem znoju. Če odštejemo tradicionalnega Karničarja na Jezerskem, ki je eden redkih županov z resnično gorsko izkušnjo, a jo je morda malo preveč usmeril v turistično, je slika precej drugačna: večina županov v tej pretežno hribovsko-gričevnati deželi (če spet močvirja in njegovih več deset milijonskih »plezalnoprostorskih« norosti ne upoštevamo) ne pozna gorskega sveta iz prve roke (spodaj lahko s komentarjem popravite morebitno zmoto). Njihova gorska politika je pogosto omejena zgolj na turistične in obrtniške infrastrukturne projekte, na splošno zelo manjka razumevanje dostopnosti, varovanja prvotnega prebivalstva in gorske kulture.
In vendar se pojavljajo zametki idej, ki bi lahko spremenile sliko: kandidatka (njenega imena in priimka ne bomo pisali, saj je vse skupaj le produkt kapitalskih struktur v ozadju), omenja alpinistični muzej, ki ga Slovenija – kljub izjemni tradiciji – še vedno nima. Planinski (vse bolj vidimo, da) ni isto kot alpinistični.
Grenoble je pokazal, da lahko mesto postane most med urbanim in gorskim svetom. Pri nas pa se pogosto zdi, da je gorski svet prepuščen le še množičnemu turizmu in ne več društvom, posameznikom in prostovoljcem – ne strateškemu razmisleku.
