EPIcenter, oktober 2007
Zoisova vijolica -najlepši otrok naših gora
“Pulcherrimam alpium nostrarum stirpem – Najlepši otrok naših gora!” je vzkliknil stari Wulfen, ko mu je baron Karel Zois leta 1785 poslal z vrha Stola prve primerke Zoisove vijolice, te ljubke rumene mačehice. Kot zategli zven fanfare vriska in sreče so zvenele te besede.
Tako je o Zoisovi vijolici (Viola zoysii) pisal Julius Kugy v svoji knjigi Iz minulih dni. Kot “najlepšo” v naših Alpah pa jo je poimenoval v strokovnem latinskem opisu njen boter – celovški botanik Franc Ksaver Wulfen.
Skrita očem raziskovalcev
Botanik Karel Zois je neznano rastlino našel “v kranjskih Alpah, ki meje s Koroško” – torej v Karavankah. “Živo, še z zemljo” jo je poslal v Celovec. Wulfen jo je imenoval po najditelju in opisu dodal še ročno pobarvano risbo.
“Nad 70 let je bila kakor začarana kraljičina skrita očem raziskovalcev, dokler ni izvoljeni junak našel poti do nje in jo odrešil.” Na novo jo je leta 1857 odkril Karel Dežman, tedanji kustos Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani.
Podobna majhnim mačeham
Leta 1870 so Zoisovo vijolico našli v zahodnem delu Balkanskega polotoka, kjer je splošno razširjena in se pojavlja v treh oblikah. Poleg tipičnih rumenocvetnih oblik (f. typica) so našli tudi obliko z vijoličnimi venčnimi listi (f. lilacina) in obliko, ki ima zgornja venčna lista svetlo modro obarvana (f. semicoerulea). Več kot dvesto let je veljalo, da v Karavankah rastejo samo rumenocvetne
vijolice. Pred desetimi leti pa sta bili tudi pri nas odkriti še ostali dve obliki.
Zoisova vijolica je podobna majhnim mačeham. Visoka je kakih deset centimetrov in ima rumene
cvetove. Štirje venčni listi so obrnjeni navzgor, peti pa navzdol. V maju in juniju zacveti na visokogorskih tratah in grušču v osrednjem delu Karavank od Dovške Babe, Hruškega vrha, Golice, Struške, Belščice, Stola, Zelenice do Ljubeljske Babe. Raste tudi na Obirju na avstrijskem Koroškem.
Skoraj sto let po odkritju je bila v Evropi prava botanična redkost. Kasneje so jo našli v pogorjih Bosne, Hercegovine, Črne gore, Makedonije in Albanije, kjer je veliko pogostejša kot na osamljenih nahajališčih v Karavankah.
V Trenti ji ni preveč všeč
Zoisova vijolica je bila zavarovana. Ogrožali pa je niso “turisti planinci”, ampak nabiralci rastlin, ki so nabirali žive primerke. Tako je pred sto leti zapisal tedaj vodilni botanik Alfonz Paulin. Ogrožena je bila zlasti na Stolu, kjer so jo več kot sto let nabirale generacije slovenskih in tujih botanikov.
V Juliani, našem vrtu v Trenti, Zoisovi vijolici ni preveč všeč. Nekaj let raste, zacveti ponavadi v začetku maja, potem pa počasi propade.
Dr. Nada Praprotnik, muzejska svetnica, vodja Kustodiata za botaniko in vodja alpskega botaničnega vrta Juliana, Prirodoslovni muzej Slovenije
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-10-2007.pdf
