Bohinjske novice, december 2018
V letošnji junijski številki Bohinjskih novic nam je Peter Skoberne v svojem članku Spomenik pri slapu Savica povedal o napakah, ki so se pri obnovi tega spomenika vgnezdile na njem. Na spomeniku je v latinščini napisano posvetilo nadvojvodu Janezu Avstrijskemu. Od restavratorja, ki ga je obnavljal, res ne moremo zahtevati, da bi obvladal latinsko, vendar bi moral biti zato še toliko bolj pozoren pri obnovi napisa. Vedeti pa bi tudi moral, da ne sme »izginiti« kamnosekov podpis. Nekaj podobnega se je zgodilo v cerkvi sv. Janeza, kjer so pri obnovi izginili znameniti podpisi na hrbtni strani glavnega oltarja, med njimi tudi podpis prvega slovenskega pesnika in koprivniškega župnika Valentina Vodnika. Kot kaže, odgovorni z Zavoda za varstvo kulturne dediščine prav natančno ne bdijo nad restavratorji, ali pa premalo poznajo dragocene podrobnosti kulturnih spomenikov, ki so jim zaupani.
In kakšne napake so se »vgnezdile« na spominski plošči, posvečeni prvopristopnici na Triglav?! Planinsko društvo Srednja vas jo je pred dvema letoma dalo pritrditi na Vodnikovo kočo na Velem polju. Tam je bila Rozalija Škantar oskrbnica, prav tako pa je bila tudi na Kredarici. Ko sem o tem novem obeležju prebrala v reviji Zarja, sem bila zelo vesela, saj v članku ni bilo omenjeno, kaj je napisano na plošči. Iz Slovenskih novic in Nedeljskega dnevnika sem pozneje izvedela, češ da so Rozaliji po domače rekli Šestova Reza, kakor je napisano na plošči. Njen oče Jožef je bil doma pri Šestu: ta hiša je soseda današnjega Skalarjovega doma. Torej je bil le oče Šestov, hči Rozala pa je bila Jagrova, saj se je rodila pri Jagru v Srednji vasi, št. 37 (zdaj tudi pri Štancarju). Nekoč so to hišo imenovali Baronova hiša, kot sem že zapisala v Bohinjskih novicah, kajti baron Žiga Zois jo je dal postaviti za potrebe svojih delavcev. Najbrž so bili povečini lovci, saj se je hiše prijelo do mače ime pri Jagru. Jožef si je potem zgradil svojo hišo (Srednja vas 68), kjer se še dandanašnji po njem tudi reče pri Jagru. Rozalija pa ni bila Reza, saj je to krajše ime za Terezijo. Rozalija bi kvečjemu lahko bila Roza, a je niso tako klicali, ampak so ji v mladih letih rekli Rozalka, potem pa Rozala. Takrat še ni bilo Rozk. Dopuščam pa možnost, da jo je kakšen nebohinjski hribolazec drugače poimenoval in povedal, da je Šestova hči, vendar to ni bistveno, ker je sicer niso klicali tako. Res pa je, da je bila njena pranečakinja krščena za Rozo in je prav gotovo dobila svoje ime po njej. Takrat je Rozalija službovala na Koroškem in je že tam skrbela za Rozo. Ta je bila nezakonska hči njenega šestnajstletnega nečaka Martina, Pekovčovega iz Srednje vasi. Pri sedmih letih jo je pripeljala v Bohinj k svoji sestri Mini Hodnik, njeni Pekovčovi stari mami. In še naprej je pomagala skrbeti zanjo. Ko je odrasla, je šla z njo oskrbovat planinske koče. Rozi so v Srednji vasi po koroški navadi rekli Rozǝlj in ne Rozalj, kot se je po moji pripovedi napačno zapisalo novinarki v Slovenskih novicah. Rozǝljnu je mož Janez Zupanc med 1. svetovno vojno pisal s fronte in jo naslavljal z Rozi in tako so jo klicali tudi njegovi sorodniki.
Na spominski plošči bi morali biti vsaj letnici Rozalinega rojstva in smrti, če že niso poiskali ali našli podatka, od kdaj do kdaj je bila oskrbnica v Vodnikovi koči. Na koncu besedila pa je vklesan še stavek brez končnega ločila: Očistimo naše gore (Glede na vsebino bi to moral biti klicaj.) To je sicer geslo hvalevredne tradicionalne čistilne akcije v naših gorah, ki pa brez spremnega pojasnila drugače učinkuje na plošči. In tja tudi ne sodi, čeprav je bila prav ob zaključku te akcije plošča predstavljena, kakor smo lahko prebrali tudi v Slovenskih novicah, v Nedeljskem dnevniku (Tone Fornezzi) in še kje drugje. Kolega slovenist z inštituta za slovenski jezik je komentiral zapis tega gesla: »Vse ob svojem času in na pravem kraju! Čudno, da niso napisali še: Smrt fašizmu!« Avtor članka v Slovenskih novicah (11. okt. 2016) Boštjan Fon je žal zaradi napačnih informacij zapisal tudi, da se je Reza povzpela na Triglav v spremstvu očeta Jožeta in brata Jerneja /…/ Rozalija ni imela nobenega brata s tem imenom, pač pa je bil brat Lovrenc znamenit gorski vodnik, vendar ob njenem prvem vzponu na Triglav ni šel z njima. Oče Jožef je takrat vodil na vrh znanega hribolazca Bamberga in še dva njegova ljubljanska prijatelja, s seboj pa je vzel tudi Rozalko, ne pa da so jo oni spremljali na Triglav. Morda je komu izmed njih celo pomagala nesti nahrbtnik, saj iz drugih virov izvemo, da sta jih nekoč z domačo gostilniško deklo »tovorili«, ker sta bila oče in brat Lovrenc že na poti v gore z drugimi planinci. In to prav gotovo ni bilo samo enkrat.
Večino omenjenih zmot je hvalabogu objavila Tina Horvat v Slovenskih novicah (Srčna Rozalija v dolgem krilu prva ženska na Triglavu. 21. 4. 2018. str. 14-15). Vendar sem že po tej objavi iste napake (in še druge zraven) našla tudi v knjigi Triglav s podnaslovom Višje ne gre, ki je izšla letos ob 240. obletnici prvega vzpona na Triglav. Marko Viduka je v svojem članku Prva gorniška junakinja v krilu, ki bi bil potreben tudi lektorskega peresa, zapisal, da je bila Šestova Reza na Triglavu, ko še ni dopolnila 22 let /…/ (str. 38). Dopolnila ni niti enaindvajset let, na dvaindvajseti rojstni dan pa je bila že spet na vrhu; takrat pa je bila res, kot že rečeno, tudi s svojim bratom, ne pa prvič; Rozalija se je prvič na vrh Triglava podala z očetom, bratom in dvema ljubljanskima gospodoma. Drugič jo Viduka imenuje Šestova Rozi (str. 39). Na strani 38 je zapisal, da je bil Jožef Škantar divji lovec in da mu je v dolini pred žandarji žena krila hrbet /…/. Prepovršno je prebral moj članek v Bohinjskih novicah in zato je »zamešal« Rozalijino pranečakinjo Rozǝljna in njenega moža Janeza z njenima staršema. Janez je bil »ravbšic«, oče Jožef pa je bil tako rekoč poklicni Zoisov lovec. V isti sapi pa je prav na isti strani Viduka zapisal, da je bil Jožef že od mladih nog v Zoisovi lovski službi /…/ Na koncu je avtor brez pojasnila objavil tudi fotokopijo fotografije in posvetila k članku Jožef Škantar – Šest potomec bohinjskih kosezov, ki ga je za Planinski vestnik napisal naš rojak Franc Ceklin ob 150. obletnici rojstva Jožefa Škantarja in 110. obletnici rojstva njegove hčere Rozalije. Ob fotografiji je zapisano: Foto Červ, Tolmin. Morda so takrat tako pisali tudi za prefotografirane fotografije, kajti ta je nastala na Koroškem, kjer je Rozala služila in skrbela za svoja dva nečaka, ki sta se učila za mesarja. Ta objava pa je sicer dobrodošla, saj nas opominja, da bomo naslednje leto praznovali že 170. obletnico Rozalijinega rojstva in leta 2020 bo minilo že 150 let, odkar se je po pisnih virih prvič povzpela na vrh očaka Triglava. Ob teh okroglih jubilejih pa se moramo še bolj zamisliti nad etičnim in moralnim dolgom, ki zavezuje vse odgovorne, da ne popravijo samo napak na Rozalijini spominski plošči na Velem polju, ampak ji tudi na rojstni hiši postavijo skromno obeležje. In morda tudi na Kredarici?! Moja dolžnost pa je, da opozarjam na omenjene napake, saj se po avtentičnih virih trudim osvetliti življenje naše sovaščanke, ki se je že zdavnaj zapisala med najpogumnejše slovenske narodne junakinje.
Marija Cvetek
