Lepa zmaga jeseniških Skalašev — Joža Čop se je ponesrečil na nogi
Jutro, 24. marec 1939 -dLib.si
Radovljica, 23. marca 1939
Kogar so vzljubile gorske rojenice, mu ne dajo miru, venomer ga vabijo v svoje kraljestvo: v mehkii pomladi, ko je obisk zaradi plazov posebno nevaren, v vročem poletju, da se tam gori otreseš vsakdanjega prahu in osvežiš v gorskem ozračju, pozimi pa, da se naužiješ nepopisnih zimskih planinskih lepot. Gorenjski Skalaši hočejo pogledati v vse prirodne skrivnosti, ki se najlepše odražajo v planinah. Povzpnejo se povsod, kamor količkaj dopuščajo nevarne prirodne sile.
Radovedneži so hoteli vedeti, kako je pozimi na Kotovi špici, na sosedi možatega Jalovca, ki je tudi poleti precej neprijazna, posebno še polovičarskim planincem. Želeli so spoznati, ali je zimska plezalna tura na to pečevje res tako trd oreh, kakor se govori. Pred davnimi leti so Kotovo sedlo, prehod med Jelovcem in Kotovo špico, precej obiskovali divji lovci iz Bovca in doline Koritnice, ki sega prav pod sedlo. Preko Kotovega sedla so prihajali nad gamse celo v Planico. Pa tudi kaki izletniki so se potrudili tja, bodi že, da so bili namenjeni s kranjske strani na goriško, ali pa narobe Kotovo sedlo so tu pa tam obiskovali oni planinci, ki so prihajali po grebenu s strmega Mangarta, čuvarja dragocenih biserov, Klanških jezer, včasih so prilezli na sedlo tudi bovški godci, ki so prihajali razveseljevat Kranjce. Večkrat so prekoračile Kotovo sedlo vojaške patrulje iz Bovca ali Trbiža. Jeseni pa so zahajali na Kotovo sedlo in včasih celo na Kotovo špico pastirji iz Bovca in Rateč, ki so iskali izgubljene ovce. Po svetovni vojni, ko teče državna meja med Jugoslavijo in Italijo po grebenih od Ponce čez Kotovo špico, čez sedlo in tod na Jalovec, so se tu pa tam pokazali na vrhovih italijanski planinski vojaki in poleti planinci, večji del naši plezalci. Pozimi pa na Kotovo špico še ni stopila človeška noga — vse do zadnje nedelje, ko je godoval sv. Jožef. Petkrat se je zimski naskok na Kotovo špico ponesrečil, in sicer zaradi pomanjkanja časa ali zaradi slabega vremena, posebno pa zaradi neugodnega snega. Ali preteklo nedeljo je uspelo jeseniškim Skalašem dr. Mihi Potočniku, Joži Čopu in Dragu Koreniniju, da so zmagali tudi to, doslej menda najhujšo zimsko plezalno turo.
V nedeljo ob 5. zjutraj so krenili iz Tamarja. Deloma so napredovali s smučkami, tu pa tam s krplji, v hudo poledenelih strminah pa so se s pomočjo derez povzpeli do sedla, kamor so prispeli okoli 10. dopoldne. (Do tam, kjer je na sliki zvezdica, jih je spremljal tudi ljubljanski veleturist in plezalec dr. Stanko Tominšek. Prepričan je bil, da bo premagal hripo, ki ga je že nekaj dni mučila, in z njo tudi Kotovo špico. Toda hripa je bila močnejša in vneti plezalec je moral na tovariše počakati v sedlu). Vsi skupaj so se na sedlu nekoliko odpočili. Ob 11. dopoldne je trojica nadaljevala pohod, katerega zdaj seveda ni bilo več primerjati s potjo do sedla. Neprestano so morah v poledeneli svet kopati stopnice, ki so jih izsekali nad 300. Zabili so tudi 10 klinov. V strmi steni, kjer so se po laški strani bližali vrhu, se je pa zgodila Jožetu Čopu kakor nalašč za njegov god nezgoda, ki se je zaradi nadaljnjih plezalčevih hudih naporov tako zelo poslabšala, da še zdaj venomer premišljuje o težavni, četudi jako zanimivi poti, ko mora ležati v bolnišnici KID na Jesenicah. Ko je namreč Joža zabijal klin v razpoko, se je z vso silo opiral z nogo v poledeneli sneg. Pretila mu je nevarnost, da zdrsne. Naenkrat je začutil v nogi hudo bolečino. Sam ne ve, ali se mu je noga podvila, ali pa mu je zaradi silnega napora kaj počilo. Ko je bolečina nekoliko pojenjala, je polagoma plezal za prijateljema in je ob štirih popoldne srečno dospel do vrha. Pot v dolino je bila vsem trem sicer tudi nevarna, toda mnogo hitrejša kakor pri vzpenjanju, ker so se lahko posluževali vsekanih stopnic in klinov. Bolečine v Joževi nogi so pa postajale vedno hujše. S skrajnim lastnim naporom in s pomočjo prijateljev je prismučal do Tamarja, kjer so se odpočili. Zelo huda je nato bila pot še skozi Planico. Joža Čop, ki je rešil že nešteto planincev in je vedel, kako težavno delo imajo reševalci v planinah, je stiskal zobe in storil vse, kar je mogel, da ni bil tovarišem v prehudo breme. Na Jesenicah je omagal in domača oskrba ni zadostovala. Noga je močno otekla nad kolenom, prepeljali so ga v bolnišnico. Joža pa vendar upa, da bo po kakšnih desetih dneh že lahko zapustil žalostno hišo in si popolnoma opomogel do pomladi, ko se odpravijo Skalaši v planine na jugu, na ponosni Šar, kamor Jožo Čopa in tovariše že dolgo vleče srcé.
