Avtorica: Anja Karničar
Avtorja spremnih besed: Miro Eržen, Drejc Karničar
Avtorji slik: Ang Dorjee Chuldim, Viki Grošelj, Tomaž Jamnik, Ladek Jirásko, Anja Karničar, Davo Karničar, Drejc Karničar, Luka Karničar, Žan Karničar, Fritz Klaura, Janez Krč, Miha Kuhar, Damjan Meško, Slavko Miklavčič, Marjan Murovec, Franc Oderlap, Primož Šenk, Rok Teul, Iztok Tonejec, Matej Tonejec, Brane Žagar, Jože Žvokelj
Lektorirala: Mojca Jazbec
Oblikovanje in prelom: Primož Šenk
Zbrala in uredila: Anja Karničar
Založila: Občina Jezersko 1. elektronska izdaja Jezersko, junij 2024, Knjiga Zgodovina jezerskega gorništva (PDF)
Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI-ID 199020291 ISBN 978-961-96506-1-5 (PDF)
Zgodovina jezerskega gorništva (PDF)
Beseda avtorice
Ideja o zgodovinskem pregledu jezerskega gorniškega udejstvovanja je zorela že dolgo: natančni datum rojstva je težko določiti, a z velikimi športnimi uspehi je zorela želja, da se jih postavi v nek širši prostor in čas, ki sta neizbrisljivo jezerska. Generacije so se menjale in vedenje o včeraj se je z vsakim prenosom dotedanjih izkušenj in doživetij manjšalo: iz želje je nastala nuja. Vseeno pa je bil potreben potisk od zunaj, da smo za udejanjanje zbrali čas, sredstva in energijo. Poglavitna spodbuda je bila zaveza Jezerskega ob vstopu v Skupnost gorniških vasi, da spiše zgodovino svojega gorništva: ko se je tej sprejeti zadolžitvi bližalo še tri četrt stoletja delovanja domačega planinskega društva, je bil odziv jasen: kdaj, če ne zdaj?!
Sama sem se v vlogi avtorice znašla po podobnem ključu, kot sem se nekaj let poprej v vlogi predsednice PD: nihče drug ni bil pripravljen reči da – pa s tremi leti študentskega staža v zgodovinopisju, enim na dodiplomski in dvema na podiplomski ravni sem bila vsaj nominalno usposobljena za delo z arhivskim gradivom. Izbira domače urednice pa je četrtinki zgodovinarskega treninga navkljub pustila tudi negativne posledice: kot vnukinja, nečakinja, hči, sestrična, sopotnica, akterka, načelnica in predsednica v dogodkih in dosežkih, ki jih delo opisuje, prizadevanjem navkljub nisem mogla ohranjati znanstvene nepristranskosti. Objektivnost že v splošnem ne more biti nikoli absolutna, ker že pri opazovanju vidimo samo tisto, kar smo se naučili videti, pri povzemanju in interpretaciji pa nabor znanj in izkušenj, osebne radovednosti, svetovnonazorske preference in emocionalna vpletenost neizbežno pustijo pečat. Simbolno zato celotno jedro knjige, opis zgodovine jezerskega gorništva, spremlja mavrični indikator padajoče objektivnosti: od skoraj ultravijolične racionalnosti, kjer se subjektivni pogled kaže le v tem, koliko sem znala najti primerne vire in koliko želim poudarjati jezerskost, do domala infrardeče emocionalnosti, ki opozarja, da je dopustna mera subjektivnosti že davno presežena.
Še bolj kot s pečatom avtorstva pa je delo zaznamovano z obstojem in dostopnostjo virov: če so seveda vsi uporabljeni podatki izpričani bodisi v zapisanih, bodisi v fotografskih ostalinah preteklosti, pa sem lahko uporabila samo tiste informacije, ki sem jih našla. Prva obdobja črpajo večinoma iz že objavljenih pregledov, kronik, spominov, ki bi jih sleherni raziskovalec lahko rekonstruiral podobno kot jaz. Obdobje od ustanovitve P(A)D Jezersko do uveljavitve digitalne arhivizacije postreže z večjo količino dokumentov, ki jih je bilo treba razvrstiti in izbrati: delo, ki bi ga kdo drug že opravil drugače, ker bi ga/jo pri selekciji gnala drugačna zanimanja. Obdobje kaotičnih digitalnih virov, kjer smo zelo slabo poskrbeli za ohranitev tako pisnih kot slikovnih materialov, pa je bistveno zaznamovano s tem, koga sem vedela vprašati, če še kje najde to in to poročilo in tisto in ono fotografijo – še bolj pa je odvisno od naključnosti nepovratnega sesutja računalnikov in spletnih strani, ki naj bi podatke hranili.
In naposled: delo je prvenstveno pisano z mislijo na jezerskega bralca in bralko. Zato je ob velikih dosežkih navedena množica minornih podatkov, ki niso zanimivi za nikogar drugega kot nas same. Zato so ljudje razen bodisi ob prvi omembi, bodisi kjer bi prihajalo do zamenjav, navedeni samo po imenih in novejše skupinske slike nimajo naštetih akterjev. Pisano je za nas: da odkrijemo že pozabljene korenine jezerskega sobivanja z gorami, da se spomnimo, da podoživimo – in da naše izkušnje, radosti, napore, strasti in ljubezen do polnega bivanja z vertikalno dimenzijo nad sabo in širokim obzorjem, ki se nam odpre šele, ko svet opazujemo z vrhov, delimo z naslednjimi rodovi. Preteklo leto brskanja po jezerski gorniški preteklosti je za mano, po svojih močem sem poskusila iz nje izluščiti zgodovino: napornih vzponov in uživaških spustov polna tura. Hvaležna sem domačim, ki so teden za tednom prenašali moje solerske odsotnosti, in hvaležna sem vsem, ki ste se odzvali vsakemu klicu na pomoč. Čisto za konec še povsem osebna notica, ki pa indikativno povzame moj pristranski zorni kot: če sem pod zahtevami knjižne oblike klonila pri Ledinah in še čem (pa me je bolelo!), pri sklanjanju atovega imena nisem mogla, ker enostavno ni delovalo prav: ne dovolj pristno, ne dovolj naše. Sem le Davotova: pravila so pravila, naredila pa bom, kar sama čutim, da je prav. Naj vam bo sprehod po sledeh preteklosti vsaj v tak užitek, kot je bil meni!
Anja Karničar
