Dr. Vladimir Škerlak
2. Podružnice
a) Jesenice.
Kako se je v tem času okrepila jeseniška podružnica, se vidi med drugim iz dejstva, da je imela 5. septembra 1929 56 članov, 12. maja 1931 112; med temi je bilo 94 gornikov, 81 smučarjev, 21 fotoamaterjev. Razen teh je bilo še podpornih 13 članov in 6 ustanovnih.
Za svojo organizacijsko okrepitev se ima podružnica zahvaliti zlasti sposobnemu in požrtvovalnemu Mihi Čopu. Ta je 3. aprila 1930 že bil predsednik podružnice in jo je vodil dolgo časa. Znal je zlasti preskrbeti za podružnico denar. Jeseničani so leta 1929 predlagali, naj bi ponesrečenim alpinistom postavili spomenik v Vratih. Njihov predlog je bil zaradi pomanjkanja denarja odklonjen.
Stiki med Ljubljano in Jesenicami so bili prav pogosti. Eni in drugi skalaši so skupaj plezali, skupaj reševali ponesrečence, skupaj nastopali v filmu.
Bilo je tudi nekaj nasprotstev. Na primer nasproti SPD so imeli Jeseničani manj borbeno stališče kakor Ljubljančani ter so tem na občnem zboru SPD leta 1930 padli v hrbet. Ta spor je bil tovariško poravnan. Leta 1931 je nastal v jeseniškem odboru hud spor v zvezi s predvajanjem filma »V kraljestvu Zlatoroga«. Šlo je za to, v kateri izmed obeh dvoran naj se film predvaja. Zaradi tega je Miha Čop celo začasno odstopil. Pa se je uredilo tudi to.
Pač pa so dali jeseniški fotoamaterji, skoraj bi rekli, ganljiv dokaz svoje požrtvovalnosti. Za filmsko akcijo leta 1930 so zbrali 500 din. Osrednji klub je ta znesek pustil kot podporo.
V juniju 1932 je podružnica prosila osrednji klub za posojilo 1500 din zaradi preureditve koče na Roščici. Ljubljana je posojilo dala, od tega 500 dm kot podporo.
b) Savinjska podružnica.
27 marca 1930 je bil sprejet na preizkusno dobo učitelj Jože Prislan iz Črne na Koroškem. Ta je 27. julija 1930 prosil za dovoljenje, da ustanovi podružnico v Celju. 11. septembra 1930 je že poročal Prislan o delu podružnice v Celju potem je vse utihnilo. Prislan je snoval podružnico v Gornji Savinjski dolini s’ sedežem v Lučah. Kdaj je ta imela ustanovni občni zbor, o tem si podatki nasprotujejo: 2. februarja, 26. februarja ali 3. maja 1931. Najbolj verjeten datum je 2. februar 1931, torej natanko 10 let po ustanovitvi osrednjega kluba Prvi odbor so sestavljali: načelnik ing. Lojze Žumer, tajnik učitelj Ludvik Mašat, blagajnik zdravnik dr. Jože Arh, tajnik II. učitelj Jože Prislan, odbornik odvetnik dr. Teodor Zbrizaj.
»Savinjčani« so bili takoj v začetku zelo delavni. 2e v marcu 1931 se je poročalo o njihovi agilnosti, v maju so imeli reševalno moštvo, svoje delo so razširili na Celje. V oktobru 1931 je bil ustanovljen smučarski in fotoamaterski odsek v tem mestu.
Ne more se pa reči, da je osrednji odbor bil zadosti uvideven nasproti savinjski podružnici. Povzročal ji je težave z raznimi birokratskimi postopki. Tako je zapisano 3. septembra 1931: Luče so sprejele člane brez preizkusne dobe. Zato priznamo kot člane samo tiste, ki so bili prijavljeni na občnem zboru. Na občnem zboru naj se določijo okoliši za sprejemanje članov. Član je sprejet šele potem, ko pritrdi osrednji odbor. Okoliši za gradnjo koč pa so prosti.
Savinjčani so imeli tudi sicer dosti težav. Gore so jim bile daleč, razdaljo n. pr. od Celja do Logarske doline so morali prevoziti na kolesih. Kaka razlika med njimi in Jeseničani! Ti so prebivali na samem vznožju Alp in zato ni čudno, da so zahajali v gore.
Tudi politične razmere so bile med Savinjčani napete. Podružnica Skale je hotela biti in ostati slovenska, zato se je morala odločno braniti Nemcev in Nemcem naklonjenih Slovencev. To ji je tudi uspelo.
Vsekakor so pa glavna ovira za delo savinjske podružnice bile slabe prometne zveze. Pa čeprav bi te bile boljše, člani niso bili toliko premožni, da bi si mogli privoščiti redno obiskovanje Savinjskih Alp, kaj šele Julijskih.
3. Notranja organizacija osrednjega kluba
a) Članstvo.
14. avgusta 1929 je imel osrednji klub 97 rednih, 35 podpornih in 1 častnega člana; o ustanovnih ni bilo govora.
24. aprila 1930: 115 rednih, 17 podpornih (izrednih), 5 na preizkusni dobi; ustanovni in častni niso bili omenjeni.
12. maja 1931: 1 častni član, 112 rednih, 17 podpornih, 2 ustanovna, 4 na preizkusni dobi, skupaj 136.
27. novembra 1931: 102 redna, 22 podpornih, 9 ustanovnih.
Klub je izgubil izmed vidnejših članov v tej dobi Vinka Modca (izstopil 20. septembra 1928) in Albina Torellija; ta je bil premeščen 26. junija 1930 v Radovljico, toda od tam se je še vozil na seje, 5. februarja 1931 pa je bil premeščen v Črnomelj. Od tam je imel s klubom samo še pismene stike.
Od poznejših funkcionarjev so pristopili v tej dobi: Miloš Krofta (21. maja 1931), Mariborčana Miran Cizelj in Jožef Kovačič (11. junija 1931); Vladimir Skerlak (19. oktobra 1931); Adi in Edo Keržan ter Vinko Marinko (31. marca
1932).
b) Odbor in drugi funkcionarji:
8. marca 1928: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Janez Kveder, tajnik I. Albin Torelli, tajnik II. Ivan Tonja, blagajnik Ivan Košca, gospodar Albin Umnik, matrikar Franc Semlič, knjižničar Milan Sporn; namestniki: Marjan Lipovšek, Herbert Drofenik, Milan Kham, Saša Kovač; revizorja: Janez Posch, France Pintar; načelnik fotografskega odseka Egon Planinšek.
22. marca 1928 je bil Košca premeščen v Sarajevo, na njegovo mesto je prišel Milan Kham, eden izmed najagilnejših in najbolj zanesljivih organizatoričnih delavcev v Skali. 12. julija 1928 je odstopil Albin Umnik, na njegovo mesto je prišel Milan Šporn.
Ta odbor je začel akcijo za Naš alpinizem.
14. avgusta 1929:
Predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Janez Kveder, blagajnik Milan Kham, gospodar Stane Šporn, knjižničar Milan Šporn, tajnik I. Albin Torelli, tajnik II. Oskar Kobilca, Jože Lipovec, Ivan Česen; načelnik fot. odseka Egon Planinšek, načelnik plezalnega odseka Mirko Kajzelj, revizorja: Janez Posch, Franc Kopriva.
Ker je dr. Tuma menil, da bi morali izvoliti za funkcionarje tudi tovarišice, je bilo razsodišče sestavljeno takole: dr. Henrik Tuma, Fanny S. Copelland, Erna Fettich-Frankheim, Janko Škerlep, France Pintar.
24. aprila 1930:
predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Albin Torelli, tajnik I. Milan Kham, tajnik II. Danica Blatnik, blagajnik Ivan Košca, odborniki: Janez Kveder, Fran jo Vilhar, Milan Šporn; namestniki: Saša Kovač, Stane Šporn, Franc Semlič, Ivan Česen; načelnik plezalnega odseka Mirko Kajzelj; načelnik fotoodseka Egon Planinšek.
Ta odbor je moral — že brez Albina Torellija — rešiti afero s knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«.
12. maja 1931: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Fran jo Vilhar, tajnik I. Milan Kham, tajnik II. Danica Blatnik, blagajnik Ivan Košca, odborniki: Pavla Jesih, Franc Semlič, Joža Lipovec, Albin Kolb; namestniki: Milan Šporn, Pavle Poljanec, Ivan Česen; načelnik foto odseka Egon Planinšek; načelnik plezalnega odseka Mirko Kajzelj; revizorja Kopriva in Dogan; razsodišče: dr. Tuma, Škerlep, Copeland, France Pintar, Erna Fettich, namestnika Goetzel in Dogan.
Pod tem odborom je bil izvršen prevrat v SPD in je stekel film »V kraljestvu Zlatoroga«.
27. aprila 1932: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Franjo Vilhar, tajnik I. Milan Kham, tajnik II. Danica Blatnik, blagajnik Ivan Košca, gospodar in matrihar Franc Semlič, knjižničar Pavle Poljanec; odbornika: Saša Kovač in Albin Kolb; namestniki: Milan Šporn, Miloš Krofta, Vladimir Škerlak, načelniki: foto odseka Egon Planinšek, plezalnega odseka Mirko Kajzelj, smučarskega odseka Stane Predalič; revizorja: Ivan Dogan in Franc Kopriva; filmski odbor: Egon Planinšek, Franjo Vilhar, Albin Kolb, Andjelko Sieber; razsodišče: dr. Turna, Škerlep, Copeland, Fettichova, Pintar; namestnika: Goetzel in Dogan.
c) Organizacijske enote.
V poglavjih o smučarsko-plezalni dobi smo že poročali, da je Jože Kobilca predlagal, naj se ustanovi plezalni odsek, da je pa to bilo takrat odklonjeno.
Na pobudo dr. Turne je pa v začetku leta 1929 bil vendarle osnovan plezalni odsek. Njegovo prvo delo je bilo reševanje ponesrečencev. Rešilna ekspedicija je nastopila v naslednjih primerih: Kajzelj, Habe, Brandt-Bračič. Pozneje je pa ta odsek postal nosilec prave skalaške ideje. Zlasti po letu 1935 je njegov pomen rastel in dosegel svoj vrhunec v letih 1939-1940.
Načelnik plezalnega odseka je postal Mirko Kajzelj. Po njegovem predlogu naj bi v jeseni 1929 bila interna predavanja: Kveder – smučanje; Jesih in Gostiša – plezalni vzponi; Kajzelj – Lammer in njegova tehnika. V prvem poslovnem letu je imel odsek le 9 sestankov (1929/1930), ker je bil Kajzelj po večini odsoten. Interna predavanja so bila: 7. novembra 1929 Janez Kveder -smučarska oprema, 21. novembra Oskar Delkin – zemljevid, 10. decembra dr. Henrik Tuma – severna triglavska stena in plezalne smeri v njej (to tudi javno za Zvezo kulturnih društev), 20. decembra – smučarska tehnika, 9. januarja 1930 Mirko Kajzelj – Lammerjev princip alpinizma, 30. januarja dr. Ivo Pirc — higiena turista in prva pomoč, 25. februarja 1930 dr. Henrik Tuma -razmerje med športom in alpinizmom. Obisk na predavanjih je bil slab. Ob napovedani uri ni bilo nikogar, niti pobudniki predavanj niso prihajali. Isto velja za naslednjo dobo. Predavanja so bila: 9. maja 1930: Kako in kaj naj fotografiramo, 14. maja Copeland — o severni Škotski.
Torelli je govoril o novi eri, ki da je nastala. Temelj da ji je položil naš »odlični starosta dr. Tuma s svojima dvema predavanjima«.
Drugi odsek, ki je bil osnovan v tej dobi in je bil za klub zelo pomemben, je bil filmski. Ustanovljen je bil 7. januarja 1932, oziroma na Kolbov predlog ponovno 27. aprila 1932. Namen: izkoriščanje filma V kraljestvu Zlatoroga. Načelnik je bil Franjo Vilhar.
O smučarskem odseku smo že govorili, o gradbenem odseku bomo pa poročali v poglavju o koči na Voglu.
č) Manjši notranji dogodki.
9. decembra 1928 je bilo miklavževanje v Ratečah na smučeh. 19. junija 1932 je bil skupen izlet vseh skalašev čez Mojstrovko in Sleme v Tamar. Dobro so bile zastopane zlasti Jesenice. Sicer ni bilo internih prireditev.
Klub je v tem času večkrat menjal svoj lokal. V aprilu 1929 se je preselil k Slamiču. Pred tem pa je bil v Jadranski banki (Šelenburgova ulica), nato v Frančiškanski (Hipotekama banka, skupaj s SPD, brezplačno). Pri Slamiču na Gosposvetski cesti je stal lokal 800 din na mesec.
V juniju 1931 je klub naročil nove znake, ker je prvotna zaloga pošla. Novi znaki so bili malo manjši od starih in modrina na njih je bila bolj temna.
Blagajna je imela prometa v letu 1928/29 67 705,20 din, v naslednjem letu se je to zvišalo za 37 %, sama predavanja so dala 6846 din dobička.
V letu 1931/32 so javne podpore zaradi krize usahnile (splošna gospodarska kriza), vendar je bilo zaradi filma preko 300 000 din dohodkov. Vloge so znašale 114 711 din, saldo 7772 din, premoženje v denarju 92 069 din.
Knjižnica je imela 268 zvezkov in 58 zemljevidov.
d) Organizatorično-ideološka problematika.
Največje protislovje filmsko-književne dobe je bilo nasprotje med ogromnimi zunanjimi uspehi in nezadržnim notranjim nazadovanjem kluba. Vodstvo je sicer čutilo notranjo slabost, toda izhoda ni našlo, temveč je z napačnimi delovnimi metodami le še poglabljalo krizo.
Idejni spopad med alpinistično in estetsko smerjo se je sicer končal z ne preveč nežno izvojevano zmago alpinistične miselnosti, vendar je estetska smer pred svojim koncem nadela alpinistom okove, ki so jih vezali še celih 8 let.
Že 1. junija 1928 je bila debata o poglobitvi dela. 25. aprila 1929 je bil vzdignjen preplah, ker se je ugotovilo, da število rednih članov pada.
Nekateri so priporočali odpravo kontrolnih pol, Kveder je predlagal, naj ostanejo. Končno je bilo sklenjeno, da so obvezne le za preiskusno dobo, pozneje naj jih oddaja, kdor hoče, plezalnemu odseku.
14. avgusta 1929 se je o krizi v klubu ponovno razpravljalo. Ivan Bitenc je priporočal permanentne članske sestanke in skupinske izlete. Dr. Tuma je člane bodril, češ, da si dela klub preveč očitkov. Če sodeluje 10 % članstva, to zadostuje. Obvezni sestanki niso potrebni.
Čeprav skalaši niso našli rešitve, so vendar jasno videli, da Tumovo mnenje ni realistično. V Skali je delalo v povprečju vedno nad 20 %. Ta odstotek se je zmanjšal celo pod 10 %, le v letih 1937—1939, toda to je že bila taka izrazita kriza, da je že pomenila skoraj konec kluba. V letu 1929 je sodelovalo kakih 15 do 20%, kar je bilo vsekakor slabo.
Torelli je 24. aprila 1930 govoril odkrito o nezanimanju članov. Toda namesto da bi dal izpodbudo za rešitev, se je spustil v teoretično razglabljanje o bistvu alpinizma. Ugotovil je (zelo pravilno), da se nazor o alpinizmu spreminja, ni konstanten. Namen alpinističnega kluba je vzgoja individua. Ne gre torej za uspehe kluba kot celote, temveč za vsoto uspehov, ki jih dosežejo posamezniki. Alpinistično dejanje naj bo torej cilj vsakega posameznega skalaša, ne pa delo »mnogote«.
Pri tem je Torelli mislil očitno le na uspehe v stenah, ne pa na delo v organizaciji. Za to je veljalo nerešeno vprašanje, »kako oživotvoriti že enkrat resno delo v klubu«.
Razmere v klubu so bile razvidne iz naslednjih zapiskov: 25. novembra 1930: Planinšek predlaga evidenco članov, ki prihajajo redno na sestanke.
11. decembra 1930: odborniki so netočni in omalovažujejo seje; enako je razmerje drugih članov do dela v klubu; red v lokalu je slab? Ravnik: Plezalni odsek je duša Skale (kaka je bila udeležba na njegovih predavanjih, pa že vemo).
11. marca 1931: Ravnik: kolektivnega dela pozimi ne smemo črtati.
27. aprila 1931: Planinšek predlaga, naj se člani udeležujejo sej. Ob petkih naj bi bili sestanki zaradi dogovora o izletih.
12. maja 1932: Ravnik: Ugled kluba v javnosti je velik. Glede discipline pa klub ni kompakten. Udeležba članov pri delu je majhna. Glede bodočega dela mora biti poudarek na duhovni strani Skale.
9. junija 1932: eden izmed novincev, Vladimir Škerlak, je predlagal, naj bi se posvetilo več pozornosti novincem; starejši člani naj bi jih jemali s seboj na vzpone.
Toda ljubljanski skalaši niso bili dovzetni za take predloge. Edini skalaš, ki je bil pripravljen voditi novince, je bil — Joža Čop.
Stališče ljubljanskih skalašev je izrazil predsednik Ravnik na občnem zboru 27. aprila 1932 z besedami: Pozor pri sprejemanju novih članov!
Iz tega se jasno vidi, v čem je bilo bistvo krize: v velikem zadovoljstvu skalašev s samim seboj in v njihovem strahu, da ne bi novinec, nevreden njihove družbe, zmanjšal njihovo vzvišenost.
Ko so končno spoznali pogubnost takega poslovanja, so padli v nasprotno skrajnost: smučarski odsek so želeli izrabiti kot vabo za nove člane. Nato so dobili nekaj novih članov, zelo jih je pa veselilo, ko so se teh lahko spet znebili.
Met tem časom se je razpletlo staro nasprotje med alpinistiko in estetsko miselnostjo. Povod za to je dala obravnava o filmu.
Skalaši so bili prof. Ravniku zelo hvaležni za njegovo delo pri filmu. Na občnem zboru 24. aprila 1930 se mu je zato v imenu članstva zahvalil dr. Henrik Tuma.
Leta 1931 je po uspeli premieri bil prof. Janko Ravnik na višku svoje slave.
Toda še noben zemljan ni bil deležen neskaljene sreče v življenju. Tako tudi prof. Ravnik ne. Za njim je stal s plezalnim kladivom v roki Janez Kveder in čakal na priložnost, da udari.
In priložnost je prišla.
V februarju 1932 — verjetno je to bilo 12. februarja — je bil članski sestanek v »damski sobi« kavarne Emona. Predmet sestanka je bila obravnava o povrnitvi stroškov tistim osebam, ki so ob sodelovanju pri filmu zalagali lasten denar. Emil Podkrajšek je predlagal, naj bi tem osebam, med njimi profesorju Ravniku, povrnili stroške v pavšalnih zneskih. Te »nagrade« so bile predlagane v tako nizkih zneskih, da so komaj krile dejanske izdatke.
Komaj je Podkrajšek končal, je vstal Kveder in ob bučnem pritrjevanju sicer vedno tihe miss Copeland kritiziral film. Rekel je, da to, kar je v filmu, sploh ni alpinistika, temveč je to romanje. Očital je Ravniku, da je ravnal kot lokalni patriot in preveč filma posvetil Bohinju.
Kvedrove besede so vsebovale nekaj resnice. Toda takoj se vsiljujejo tri točke odgovora:
1. film sploh je bil zamišljen kot kulturen, ne kot plezalski, že od vsega začetka;
2. Kvedrove opazke so bile dane štiri leta prepozno: film so začeli snemati leta 1928 in takrat bi Kveder kot vpliven odbornik lahko bil dosegel, da bi se vsebina filma oblikovala bolj v alpinističnem smislu; leta 1928 se Kveder ni uprl temu, da je potekal film po zamisli Juša Kozaka in Janka Ravnika, s kakšno pravico ga torej napada leta 1932?
3. priložnost, ob kateri je bila kritika izrečena, je bila skrajno neprimerna; lahko se reče, da je bil Kvedrov nastop ob tej priliki prav nekorekten.
Posledica je bila, da so Janko Ravnik in drugi sodelavci »nagrado« odklonili. Podpredsednik kluba in načelnik filmsko-komercialnega odseka Franjo Vilhar je izjavil, da ima Kvedrovo kritiko za nezaupnico celotnemu odboru. Predlagal je iz solidarnosti do Ravnika in Planinska odstop vsega odbora. Predlog je bil sprejet toliko bolj, ker je Janko Ravnik že prej izjavil, da odklanja predsedstvo.
Na občnem zboru 27. aprila 1932 je Milan Šporn predlagal, naj zbor ugotovi, da je odbor vzorno delal, film pa je koristen in dober. Predlog je bil z navdušenjem sprejet. Janko Ravnik je bil na novo izvoljen za predsednika.
Po obliki je torej Ravnik dobil zadoščenje. Čez nekaj tednov je minilo deset let, odkar je bil Janko Ravnik izvoljen za predsednika Skale. Na proslavi so mu dali zlato uro.
Toda vse to ni moglo zabrisati mučnega vtisa po Kvedrovem nastopu. Bilo pa je jasno, da Kveder ni hotel napasti Ravnika in Planinska osebno, temveč je iz njega govorilo staro nasprotje alpinistov zoper fotografe in estete v klubu. Le da je Kveder imel možnost, da stvar uredi drugače. Alpinisti naj bi prevzeli izpodbudo za reorganizacijo kluba, za delo po boljših metodah. Tega niso storili, vsaj zadosti učinkovito ne. Spričo tega ostaja Kvedrova kritika negativna. Posledice so tudi nastopile: čez leto dni (leta 1933) je prof. Ravnik dokončno odstopil in predsedstva ni sprejel.
Preden pa je odšel s predsedniškega mesta, je začel svojo zadnjo veliko in za Skalo skoraj usodno akcijo: gradnjo koče na Voglu.
e) Koča na Voglu.
Gradnja tega doma pomeni za Skalo posebno obdobje. V filmsko-književ-niško dobo spada samo predzgodovina koče. Ta je potekala takole:
7. februarja 1929: pogovor o zemljišču na Voglu.
21. februarja 1929: gospodarski odsek iz Bohinja Skali ponuja v najem svet za kočo za Storeškim vrhom.
28. februarja 1929: osnutek pogodbe za Vogel.
4. aprila 1929: Kajzelj prosi, naj za Herberta Drofenika preskrbijo podatke o ceni lesa za kočo in o mezdah delavcev, da bo mogel sestaviti proračun.
11. aprila 1929: Pogodba o najemu zemljišča za kočo na Voglu 31. maja in 12. junija 1929: Pristaši alpinistične smeri ugovarjajo zoper kočo na Voglu; naj bo ta rajši Za akom v Martuljku! Ravnik odgovarja: Pozimi se Za Ak sploh ne more priti. Koča v Martuljku nam ne bi dala nobene koristi.
19. septembra 1929: Pogodba za Vogel dokončna.
24. aprila 1930: Na občnem zboru: koča na Voglu bo dograjena že leta 1931, zemljišče smo dobili v najem za deset let.
Osnovan je bil odsek za gradnjo koče. Sestavljali so ga: Janko Škerlep, Emil Podkrajšek, Bojan Stupica, Janez Dogan, Ivan Bizjak.
Dr. Tuma je predlagal: v zvezi s kočo na Voglu je treba nagovoriti SPD, naj bosta pozimi oskrbovani Staničeva koča in Koča Za jezeri.
13. maja 1930: seja gradbenega odseka. Ali naj bo koča le za skalaše?
11. septembra 1930: ogledovanje prostora za kočo.
26. aprila 1931: gradbeni odbor in odborniki si ogledujejo prostor za kočo. Z gradnjo se bo pričelo po občnem zboru.
12. maja 1931: občni zbor. Obravnava o koči. Kako so se že takrat zavedali, da načrt za kočo ne sme preseči realnih možnosti, dokazuje nsalednji odstavek: »Da se ne gradi večja koča, ki bi bila namenjena tudi javnemu obisku, zagovarja dejstvo, ker leži ta točka v precej nepoznanem in težkem terenu in je zelo
oddaljena od železniške postaje. Drugi važni vzrok leži tudi v tem, da se investirani denar za gradnjo koče ne bi amortiziral; to dokazujejo obračuni vzporedno ležečih koč Slovenskega planinskega društva, tako Malnerjeve in Orožnove koče na Črni prsti ter Koče na Rakitovcu. Ako pa se bo obisk turistov na omenjenem terenu povečal, bi se koča lahko še povečala in odprla javnemu posetu.«
Sklenjeno je torej bilo, da bo zgrajena majhna koča in sicer le za člane ter goste, ki jih pripeljejo ti s seboj.
Gradbeni odsek ni hotel začeti z delom, čeprav ga je odbor priganjal 19. oktobra, 27. novembra 1931, 14. januarja 1932.
Med tem časom je klub dobil dve realnejši ponudbi:
28. septembra 1931 za kočo na Veliki planini. Vzel jo je v zakup za 200 din za vso zimo. Te izredno ugodne pogodbe niso obnovili.
24. februarja 1932 je Torkar z Gorjuš ponudil zemljo za kočo. V bližini Pokljuke! Ponudbo so odklonili.
Janko Ravnik se je že preveč vživel v misel o koči na Voglu.
27. aprila 1932, na občnem zboru, je bilo za kočo danih 5000 din.
Kmalu nato je Ravnikova potrpežljivost z gradbenim odborom minila. Sklenil je, da prevzame vodstvo gradnje sam. Na seji 6. julija 1932 se je že govorilo o raznih podrobnostih glede Vogla, za 19. julij 1932 pa je bila sklicana izredna seja z edino točko dnevnega reda: gradnja koče na Voglu.
Ta seja tvori časovno mejo med filmsko in gradbeno dobo. S tem so prenehala leta, ko je Skala ustvarjala kulturne in materialne vrednote. Sedaj se je pričel čas, da velik del svojih materialnih sredstev potroši. In zgodilo se je podobno, kot je bilo svojčas zapisano: Prišlo je sedem tolstih krav, za njimi sedem suhih. Te suhe so požrle sedem tolstih.
No, niso jih požrle v celoti. Okostje in najvažnejši organi so ostali. Toda vse tisto, kar je tolstim kravam dalo lepo, polno obliko, to je šlo.
V. DOBA SKALAŠKEGA DOMA NA VOGLU (19. VIL 1932 do 25. IX. 1935)
A. SKALAŠKI DOM NA VOGLU
Kapitalistična družbena ureditev ni v vsem času svojega obstoja doživljala tako hude krize kakor v letih 1929—1939. To ni bila samo konjunkturna kriza v okviru kapitalizma, temveč je to bila strukturna kriza vsega družbenega reda. Njeni znaki so bili: pomanjkanje denarja, kopičenje blaga v skladiščih in strahotno število nezaposlenih ljudi. Kriza je bila posebno huda v letih 1931, 1932 in 1933, toda v Jugoslaviji se stanje tudi še v naslednjih treh letih ni zboljšalo. Nezaposlenih ljudi je bilo na stotisoče. Kmetje so bili tako zadolženi, da ponekod v vsej vasi ni bilo človeka brez dolga. Da bi rešila kmete pred proletarizacijo in s tem sebe pred nevarnostjo od revolucionarno razpoloženih množic, je režim izdal 19. IV. 1932 zakon o zaščiti kmetov. Po tem zakonu je bilo nemogoče, prisilno izterjati od kmeta terjatve, nastale pred določenim datumom. To je vzelo kmetom še zadnjo možnost za nabavo kredita. Cene kmetijskim pridelkom so padle na 1 dinar in še manj za 1 kg pšenice, na 0.50 din za 1 kg žive vage pri živini; kmet je delal za 6 din na dan ob lastni hrani itd. Splošni moratorij je onemogočil izplačilo vlog iz banke, skoraj onemogočil nabavo kreditov tudi za nekmete. Bilo je jasno, da bodo te razmere privedle do nečesa, kar bo spremenilo ne le gospodarske razmere, temveč tudi lastninska razmerja kot temelj za družbeno ureditev.
Spremembe so tudi nastale, toda ne neposredno iz krize, temveč posredno v zvezi z drugo svetovno vojno; ta pa je tudi vsaj delno bila posledica svetovne krize v tridesetih letih tega stoletja.
V času, ko še nihče ni videl izhoda iz krize, se je Skala lotila gradnje koče na Voglu.
Prvo vprašanje, ki se vsiljuje vsakemu treznemu človeku, je, ali je klub za tako početje imel materialno možnost.
Odgovor je jasen: Ni je imel. Prvi proračun, sprejet na odločilni izredni seji 19. julija 1932, je sicer računal z izdatki le 100 000 din in okrog 80 000 din je klub takrat imel, tako da bi ostalih 20 000 din sčasoma že nekako pokrili. Toda ta proračun je bil nerealen in to bi bil moral takrat vsakdo videti. Odbor pa je napravil največjo napako, ki jo je mogel: Lagal je sam sebi, lagal pa tudi svojim potomcem. Proračun so pozneje spreminjali in 1. junija 1933 je že zmanjkalo denarja. V avgustu 1933 so izplačila, vštevši dolg obrtnikom, znašala 85 000 din. Kaj je preostalo drugega, kot najeti posojilo? Prosili so ga na raznih krajih, dobili so ga med drugim od SPD v oktobru 1933 15 000 din proti obrestim Mestne hranilnice na menico z dvema podpisoma.
Podpore so bile malenkostne: Trboveljska premogokopna družba je nekajkrat dala brezplačno cement. Drugače pa le posojila. Dr. Tuma in dr. Tominec sta posodila večje vsote, kdo še, ni znano. Le iz poznejših knjigovodskih poročil vemo, da je znašal ves dolg 140 000 dinarjev. Naj pri tem spomnimo na ugotovitev, da so skalaški funkcionarji bili seznanjeni s pasivnostjo Orožnove in Malnarjeve koče, vedeli so torej, da čudežev ni mogoče pričakovati.
Teh 140 000 din dolga je potem Skala odplačevala do zadnjih dni pred vojno. Alpinistična doba Skale je zmogla tudi to, da izplača preostanek. Toda koliko akcij je pred tem moralo izostati zaradi dolga, koliko dodatkov našemu alpinizmu ni moglo iziti, kakšne okove so nosili na rokah dr. Kajzelj, Vilhar in dr. ing. Žumer kot predsedniki v času, ko še dolg ni bil plačan, o tem se molči. Pa to je le prvo vprašanje; drugo, načelno še važnejše vprašanje, je tole: Vsi vemo, da se iz prenočnin ter iz zaslužka pri hrani še nobena koča ni zredila. Kaj je tisto, kar daje kočam zaslužek? Pijača! Če je hotela Skala poslovati po načelih gospodarskega računa, se je morala posloviti od svojih prvotnih načel, ki so prepovedovala alkohol v gorah, ter se pretvoriti v gostinca, v natakarja, ki se veseli pijancev v svojem gostišču, ker to so tisti, ki prinašajo denar.
Estetsko in idejno odlična rešitev bi bila, če bi bila Skala zgradila na Voglu zavetišče za svoje člane. Za 80 000 din bi se to dalo krasno napraviti. Člani naj bi lepo nosili na Vogel deske in pločevino, zato bi imeli dosmrtno prosto prenočišče, drugi, ki ne bi nosil, pa naj bi plačeval malenkostno prenočnino, kuhal pa naj bi si vsakdo sam.
To bi bila alpinistično-moralno prava rešitev. Lepota Vogla in tega zavetišča pa bi slovela brez gostinskega prizvoka. Sčasoma bi se po potrebi in po možnostih to zavetišče lahko razširilo.
Tretje vprašanje: ali je zadosti kočo samo sezidati? Nikakor ne! Čim večja je in čim bolj je obiskovana, toliko več je vzdrževalnih del, popravil in drobnih skrbi. Vodstvo kluba ne more teh skrbi odriniti od sebe. Čim manjši je klub, čim manj ima članov, ki so aktivni, toliko bolj se zbirajo ta bremena na ramenih majhnega števila ljudi. In dalje: čim bolj se zbirajo ta bremena, toliko manj je ljudi, ki jih veseli sodelovanje, saj so pristopili navsezadnje zaradi alpinizma, ne pa zaradi tega, da poslušajo na sejah poročila kakor: žleb na Voglu pušča, stranišče na Voglu je zamašeno, žimnice na Voglu je treba prenoviti, radio na Voglu ne dela, z Vogla ni vremenskih poročil itd. Koča na Voglu je bila krasna stvar. Ta čudoviti pogled na Triglav, na Bohinjsko jezero! Ta čudovita smuška okolica! Itd., zares čudovito.
Samo: lepote, dejanja in početja morajo biti usklajena z danimi možnostmi. Te skladnosti med pridobitvijo in žrtvami za Vogel pa ni bilo.
To je bistvo gradnje lepe koče na Voglu. Manj važne podrobnosti so med drugimi tele:
4. avgusta 1932 so sklenili, da vzidajo v temelj skalaški znak in spomenico. 18. avgusta 1932 sta Ravnik in Drofenik določila prostor za kočo na Rjavi skali. Koča je bila dograjena leta 1934, slovesno odprta 19. avgusta 1934.
Na občnem zboru 25. aprila 1933 je ing. Drofenik predlagal, naj bi se koča imenovala po profesorju Janku Ravniku. Ni bilo sprejeto. Nekateri so šli v svoji »alpinistični« prenapetosti celo tako daleč, da so predlagali, naj se koča imenuje po dr. Klementu Jugu (kot da je ta bil kak vnet prijatelj koč ali gostinstva). K sreči je bil ta predlog zelo odločno zavrnjen. 12. oktobra 1933 je bilo določeno dokončno ime: Skalaški dom na Voglu.
B. ALPINISTIKA
Že pri opisu prejšnjih dob smo nakazali, da nam v okviru te splošne zgodovine kluba ne gre za to, da podajamo podrobno poročilo o alpinističnih dosežkih skalašev. Zato se v naštevanje ne bomo spuščali niti tokrat; to toliko manj, ker ob času, ko to zgodovino pišemo, nímamo na razpolago izčrpnega in zanesljivega pregleda o tem, kaj se je v tistem času preplezalo. Toda že na podlagi samih poročil z občnih zborov vemo, da so skalaške alpinistične storitve bile v tej dobi, to je, od 1932 do 1935, velike. V Rogljici, Mojstrovki, Rzeniku, Skuti celo v Durmitoru so opravili skalaši zelo pomembna dejanja; pa tudi drugod. Večalo se je število zimskih vzponov. V kakem sorazmerju je pa bilo število skalaških vzponov z vzponi alpinistov izven Skale, danes ne moremo stoodstotno zanesljivo ugotoviti.
Pregled, sestavljen po podatkih, vzetih iz Planinskega Vestnika ter iz knjige »V naših stenah«, nam pokaže naslednje: Število prvenstvenih vzponov od leta 1932 dalje stalno pada. Zlasti pada pri tem delež ljubljanskih skalašev, pač pa raste delež jeseniških. Leta 1933 so ljubljanski skalaši opravili skoraj polovico vseh vzponov, leta 1937 le eno dvanajstino; Jeseničani so leta 1932 izvršili eno četrtino vseh prvenstvenih vzponov, leta 1937 pa polovico, to je toliko, kolikor vsi ostali slovenski alpinisti skupaj.
Podrobnosti so razvidne iz tele tabele:
K tej tabeli imamo naslednje pripombe:
a) Poudarjamo, da naštevanje ni izčrpno, ker ob sestavljanju nismo imeli na razpolago izčrpnih podatkov; kljub temu pa se splošna slika ne bo menjala niti po morebitni dopolnitvi, in ta je: število prvenstvenih vzponov pada, vzrok: prvič, problemi so po večini bili rešeni; drugič: naraščaja ni bilo dovolj, tretjič: pomanjkanje denarja; zaradi tega zadnjega vzroka je padanje števila najmanjše pri Jeseničanih, ker ti so imeli za potne stroške najmanj izdatkov.
b) V tabeli so upoštevani samo vzponi jugoslovanskih alpinistov v mejah Jugoslavije.
c) Čas presega meje »gradbene dobe«, to pa zato, ker je za daljše razdobje laže prikazati razvojno smer.
č) Kot eno točko smo šteli vzpon enega človeka. Na primer: vzpon sta napravila skupaj jeseniški skalaš in neskalaš, to je 1 točka za Jesenice, 1 za neskalaše.
d) V številu zgoraj prikazanih vzponov je veliko zimskih. Glede teh pa je udeležba Jeseničanov celo očitna. Ne da bi hoteli izrekati sodbe o tem, kdo so bili pionirji zimske alpinistike v slovenskih stenah, oziroma, kot se tudi reče, zimskega plezalstva v Sloveniji, naštevamo iz PV in knjige »V naših stenah« po abecednem vrstnem redu imena: Jože Čop, Matevž Frelih (tudi Frohlich pisano), Pavel Kemperle, Drago Korenini, Marjan Lipovšek, Pavel Luckman, Andrej More, Lev Pipan, dr. Miha Potočnik, Tomaž Ravhekar, Slavko Smolej, Uroš Zupančič. V to skupino spadata pa gotovo tudi Tone Dovjak in Janez Brojan.
Iz dejstva, da so razen enega, ki je bil skalaš samo kratek čas, vsi ostali pa trajno bili člani Skale, se vidi, da je zimska alpinistika v slovenskih stenah po svojem začetku prav tako skalaška kakor poletna.
Zelo pa je v tej dobi napredovalo alpinistično vzgojno delo: bila je osnovana alpinistična šola. Pa tudi idejni vpliv alpinizma se je močno okrepil in pojmovanje alpinizma se je začelo poglabljati. O tem bomo natančneje govorili v poglavjih o organizacijskem razvoju kluba.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
