Človek, kot nad naravo prevladujoče bitje in kot »mestni nadčlovek«, prevladujoč nad drugimi ljudmi, si je vedno razlagal gorski svet, tako da ga je (po)skušal na vse načine prilagoditi izkoriščanju — svojim potrebam. Najprej s potmi in kočami, potem z žičnicami, in ker to ni bilo dovolj, še s planinskimi in gorskimi cestami. V zadnjih desetletjih pa s helikopterji, ki so že v osnovi veliki potrošniki energije in omejeni le na (zelo) bogat (družbeni?) sloj prebivalstva, …
Tokratna misel Luca Rote z uporabo kontroverznega dogodka predstavi to zadnje početje v narativni obliki, brez alinej, brez naštevanja, z jasnim tokom argumentov.
Luca Rota se v svojih razmislekih o gorskem svetu pogosto vrača k enemu temeljnemu vprašanju: kaj se dogaja v glavah ljudi, ki se odločijo, da bodo na goro pripeljali helikopter? Ko organizirajo razne prireditve, otvoritve ali spominske dogodke, se jim zdi povsem naravno dodati še let v visokogorski svet, kot da je to logična nadgradnja praznovanja. A prav tu se začne paradoks, ki ga Rota razkriva: helikopter v gorah ni nikoli nevtralna izbira, temveč izraz napačnega razumevanja prostora.
Ko organizatorji pojasnjujejo svoje odločitve, pogosto posežejo po navidez plemenitem argumentu, da želijo omogočiti dostop tistim, ki ne morejo hoditi. Toda Rota opozarja, da ta razlaga ne zdrži resnega premisleka. V praksi helikopterji ne vozijo samo starejših ali invalidov, temveč vse, ki si lahko privoščijo vožnjo. S tem se domnevna »dostopnost« spremeni v prisiljevanje prostora, ki naj bi se uklonil človeškim željam, ne pa v iskreno skrb za tiste, ki bi res potrebovali pomoč. Poleg tega ostaja neizrečena, a očitna resnica: hrup, motnje, onesnaženje in vizualno nasilje, ki ga helikopterski preleti prinašajo v občutljivo visokogorsko okolje.
Rota je še posebej kritičen, ko se helikopter pojavi v kontekstu dogodkov, ki bi morali slaviti ravno nasprotno — hojo, prostovoljno delo, skrb za poti in spoštovanje gorskega prostora. V primeru Villa di Chiavenna, kjer na 2200 metrih odpirajo nov bivak in se spominjajo domačina, ki je leta skrbel za poti, se zdi helikopterski prelet skoraj grotesken. Najbolj iskren poklon človeku, ki je svoje življenje posvetil urejanju poti, bi bil ravno to: hoditi po teh poteh. Ne pa jih preleteti in s tem razvrednotiti njegovo delo ter pomen prostora, ki ga je negoval.
Ko se organizatorji sklicujejo na željo po večji udeležbi, Rota opozarja na še en nesporazum: več ljudi ne pomeni več vrednosti. Dogodek, ki naj bi slavil gorski prostor, se spremeni v predstavo, kjer šteje število obiskovalcev, ne pa globina izkušnje. Gora, ki je dostopna peš, postane prizorišče, kamor se pripeljejo ljudje v mestnih oblačilih, kot da je naravno okolje zgolj kulisa za hitro potrošnjo.
V ozadju vsega tega Rota prepoznava širši problem: površno, instantno razumevanje gorskega sveta. Prepričanje, da je gora prostor, kjer je »malo«, zato se tam lahko počne »vse«. Da je prazna, zato jo lahko napolnimo z adrenalinskimi atrakcijami, hrupom in motornimi preleti. Da je neobčutljiva, zato je ne moremo poškodovati. A prav ta miselnost razkriva, kako malo se mnogi naučijo od gora — in kako malo razumejo njihovo tišino, krhkost in kulturno vrednost.
Ko nekdo reče: »Saj je samo en helikopter, kaj pa je to?«, Rota vidi zadnji poskus normalizacije nečesa, kar bi moralo ostati izjema. Helikopter v gorah ni »samo en«. Je simbol miselnosti, ki gore ne razume, temveč jih uporablja. Je znak, da človek še vedno verjame, da se mora gora prilagoditi njemu — in ne obratno.
Rota razmišlja preprosto, a temeljno: gora je prostor tišine, počasnosti, napora in izkušnje. Helikopter je nasprotje vsega tega. Ko se gora spremeni v kuliso, izgubi svojo vrednost. Ko se človek vrne k hoji, se gora vrne k svojemu pomenu.
