Skoraj do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo območje Mrzlega studenca na Pokljuki, pravo malo trgovsko središče s trgovino, menzo in gostilno za potrebe gozdnih delavcev, katere usluge so koristili, tudi domačini …
Tokrat sem k sodelovanju pri nastajanju potopisa povabil domačina Korošičovega Zdravka iz Koprivnika, ki dobro pozna Pokljuko, njene ljudi in spremembe, ki so se na območju Mrzlega studenca dogajale skozi desetletja. Želel sem namreč podrobneje osvetliti vprašanje, ki me je že nekaj časa zanimalo: ali je današnje širše območje Mrzlega studenca res edino, na katerega je bilo nekoč vezano to ime, ali pa moramo njegovo prvotno sled poiskati tudi drugje? Ali je ime Mrzli studenec res ves čas pripadalo današnjemu križišču na Pokljuki? Z domačinom Zdravkom sledim izviru pri Barju Šijec in spominom na nekdanji Mrzli studenec.
Najprej se odpraviva proti območju Barja Šijec, kjer se vzhodno od barja nahaja studenec oziroma izvir zelo hladne vode. Prav ta hladna voda je pri mojem raziskovanju vzbudila posebno pozornost. Ob izviru je nekoč stala kamnita in zidana stena z bakreno ploščo, na kateri je bila navedena letnica 1956, danes pa naj bi bila plošča žal odstranjena. Ob izviru je bilo urejeno tudi daljše leseno korito. Po pripovedovanju domačinov je bilo vse to povezano z ureditvijo ceste, ki je omogočila povezavo tega območja s predelom Mrzlega studenca ter naprej proti Gorjušam in Koprivniku. Cestna povezava Bled, Gorje, Mrzli studenec, Rudno polje in do Uskovnice pa je bila zgrajena nekako v letu 1932.
Pokljuka je bila v preteklosti prometno precej bolj odmaknjena kot danes. Starejši viri iz začetka 20. stoletja že omenjajo cestne povezave čez Mrzli studenec, medtem ko je bila pozneje vzpostavljena pomembna povezava med Bledom, Gorjami in osrednjim delom Pokljuke. V starih opisih je Mrzli studenec že nastopal kot pomembna orientacijska točka in prometno križišče.
Ko stojiva ob hladnem izviru pri Barju Šijec, se zato nehote pojavi vprašanje, ali je prav tukaj ena od starejših sledí imena Mrzli studenec. Danes tega ne moreva razglasiti za dokončno dokazano dejstvo, vendar je zanimivo, da se pokljuški prostor s številnimi izviri lepo ujema tudi z najstarejšimi opisi planote. Leta 1922 je Planinski vestnik zapisal, da je bilo na Pokljuki veliko močnih studencev s svežo in čisto vodo ter posebej omenil močan studenec na Mrzlem studencu, po katerem je kraj dobil ime.
Zato je prav mogoče, da je bilo ime skozi čas povezano z vodnim virom, širši prostor okoli njega pa je zaradi razvoja cest, gozdarstva in drugih dejavnosti postopoma prevzel enako krajevno ime. Današnji Mrzli studenec je namreč dobro znana orientacijska točka na Pokljuki, kjer se stikajo pomembne cestne povezave proti Bohinju, Bledu, Koprivniku, Gorjušam, Goreljku in Rudnemu polju.
Od izvira pri Barju Šijec nadaljujeva do širokega gorskega prostora, ki ga danes vsi poznamo kot Mrzli studenec. Pogled na današnjo podobo pa hitro razkrije, da je tukaj nekoč moralo biti precej bolj živahno. Zdravko mi pokaže območje, kjer so v preteklosti stale gozdarske koče in drugi objekti, danes pa jih je narava marsikje že skoraj povsem zabrisala. Med smrekami so nekdaj živeli in delali gozdarji, prostor pa ni bil namenjen samo gospodarjenju z gozdom, tu so bile tudi trgovine, menza, prostori za družabna srečanja in drevesnice. Danes bi težko verjeli, da je bilo to območje nekoč tako živahno.
Domačini iz vasi Koprivnik so se posluževali gozdnih steza zahodno pod gozdnim vrhom Jeličnik, sosedje s prostrane vasi Gorjuše pa zanje precej bližjih steza, ki so vodile med Golim vrhom in vrhom Jeličnik ali vrhom Pleša in Golim vrhom, katerih pobočja neposredno povezujejo nižji in poraščeni predel Obranca (ne Branca, kot je označeno na nekaterih zemljepisnih kartah) nad vasjo Zgornje Gorjuše. Iz časov »trgovskega središča na Mrzlem studencu,« kjer so se srečevali domačini in gozdni delavci »iz vseh vetrov,« pričajo številne zgodbe in čudoviti, nepozabni spomini predvsem starejših, ki so po nakupih preko predela mala Obranca in njenih številnih steza obiskovali Mrzli studenec in Pokljuko.
Pokljuka je bila namreč pomembno gozdarsko območje. Že starejši opisi omenjajo stalno nastavljeno gozdno osebje na Mrzlem studencu, v Kranjski dolini in na Rudnem polju, ki je prebivalo v manjših hišah. Tudi danes je gozdarska navzočnost na območju dobro vidna, vendar je nekdanji način življenja skoraj izginil. Ostajajo posamezne stavbe, poti, temelji in predvsem spomini ljudi, ki so ta prostor doživljali drugače kot mi danes.
Zdravko mi pripoveduje tudi o manjšem vojaškem taborišču iz vojnih let ter o dogajanju na širšem, bolj zahodnem območju. Mrzli studenec je bil zaradi svoje lege pomembna orientacijska in prehodna točka tudi med drugo svetovno vojno. Zgodovinski zapisi potrjujejo, da so se tukaj srečevale različne smeri gibanja partizanskih in okupacijskih enot ter da je bila cesta na Mrzlem studencu večkrat predmet vojaških akcij.
Vrneva se proti glavnemu križišču. Danes je tukaj vse veliko bolj preprosto: cesta, gozd, smerokazi, promet in množica obiskovalcev, ki gredo naprej proti svojim ciljem. Vendar prostor skriva veliko več, kot kaže na prvi pogled. Tudi sodobni obiskovalci Mrzli studenec poznajo predvsem kot pomembno križišče in izhodišče za poti po Pokljuki, medtem ko učna pot Triglavskega narodnega parka opozarja na gozdove, travišča, barja in zgodovinske ostaline širšega območja.
Potem prideva še do hladnega izvira, zaradi katerega je ime Mrzli studenec tako povedno. Voda iz njega blago žubori in tudi poleti ohranja značilno nizko temperaturo. Po krajevnem izročilu naj bi imela okoli 4 °C, zato človek ob njej hitro razume, zakaj je beseda »mrzli« postala njen najbolj prepoznaven opis. Hladna voda, gozdovi, barja in dolga zgodovina človekove prisotnosti so tukaj združeni v eni sami pripovedi.
Ko poslušam Zdravkove pripovedi in primerjam današnjo pokrajino s starimi fotografijami, se mi zdi, da je Mrzli studenec več kot samo ime na cestnem kažipotu. Je sled življenja, dela in spomina ljudi, ki so desetletja živeli sredi pokljuških gozdov.
Mrzli studenec mi je tokrat pokazal nekoliko drugačen obraz. Nisem iskal le kraja, ki ga danes poznamo kot široko križišče na Pokljuki, ampak predvsem sled izvira, zaradi katerega je ime morda dobilo svoj prvotni pomen. Pri tem mi je bil v veliko pomoč domačin Korošičov Zdravko, ki s svojim spominom in poznavanjem prostora odpira vrata v čas, ki ga danes skoraj ni več.
Ob izviru vzhodno ob Barju Šijec sem zato ostal z mislijo, da krajevnih imen ni vedno mogoče razumeti samo po današnjih zemljevidih. Pokrajina se spreminja, ceste dobivajo nove smeri, koče izginejo, gozd zaraste stare poti, spomin pa ostane. In prav zato je zanimivo primerjati današnjo podobo s starimi zapisi in fotografijami. Stari Planinski vestnik je že leta 1922 zapisal, da je bil na Mrzlem studencu posebno močan studenec in da je kraj po njem dobil ime.
Zato moje iskanje ne prinaša dokončnega odgovora, ampak predvsem novo vprašanje in novo sled. Morda je bilo ime nekoč tesneje povezano z določenim izvirom, kot si danes predstavljamo. Morda se je pozneje razširilo na ves okoliški prostor. Prav v tem pa je čar takšnega raziskovanja: ko misliš, da poznaš kraj, odkriješ še eno njegovo zgodbo, ko se še enkrat ozrem proti mrzli vodi, ki mirno prihaja na dan iz pokljuških tal, si mislim: voda si svojo pot vedno najde, človek pa mora včasih precej hoditi, da najde njeno zgodbo.
Janez Pikon
