Slovenske novice, 06. april 2022
PRED 35 LETI
Te dni pred 35 leti je potovala iz Slovenije proti Beogradu. S Triglava jo je v nemogočih vremenskih razmerah ponesla skupina najboljših alpinistov.
Ob tem času pred 35 leti je bila na poti proti Beogradu še zadnja štafeta mladosti, množična manifestacija, s katero se je med mladimi častilo kult osebnosti Josipa Broza – Titain utrjevalo t. i. bratstvo in enotnost med narodi Jugoslavije.
Z vrha Triglava jo je 21. marca 1987 ponesla skupina desetih slovenskih takrat najboljših alpinistov, njena prva nosilka je bila Marija Štremfelj.Takrat 29-letna kranjska alpinistka je leto prej kot prva Slovenka in Jugoslovanka osvojila osemtisočak, 8047 metrov visok Broad Peak, leta 1990 pa je kot prva in še vedno edina Slovenka stala na vrhu Mount Everesta.
Naša nekdanja skupna država je bila takrat sredi hude ekonomske krize in že v zadnjih vzdihljajih. Predsednik Tito je bil že sedem let mrtev, poleg tega je izbruhnila še plakatna afera, ki je naslednje leto štafeti mladosti zadala še zadnji udarec.
Umetniška skupina Neue Slowenische Kunst (NSK) oziroma Novi kolektivizem je namreč tisto leto dobila za nalogo oblikovanje plakata ob prazniku dneva mladosti in pri tem uporabila originalni nacistični plakat Das Dritte Reich (Tretji rajh)avtorja Richarda Kleina iz leta 1936.
Plakat, na katerem so nacistične simbole le zamenjali z jugoslovanskimi, je bil sprva sprejet na državni ravni, ko so ugotovili njegovo poreklo, pa je izbruhnil velik škandal, ki je že napovedoval bridki konec takratne skupne države. Naslednje leto ni bilo več ne štafete in ne praznika dneva mladosti, čez tri leta pa je klavrno končala tudi Socialistična federativna republika Jugoslavija.
Zapadel meter snega
Tudi poslednji start Titove štafete z vrha našega očaka je bil poln simbolike. Napovedoval je, da se nad Jugoslavijo zgrinjajo temni oblaki. Zaradi izjemno slabega vremena in močnega sneženja se je bilo na načrtovani dan, torej na petek, 20. marca, nemogoče povzpeti na Triglav, saj so se prožili plazovi in viharili snežni vrtinci.
Na tri metre snežne podlage je padlo še dodaten meter snega in večji plaz je pri poskusu vzpona celo zasul tri alpiniste. K sreči ni bil nihče poškodovan in tudi štafeta v nahrbtniku enega od njih jo je dobro odnesla. Že so se člani zveznega odbora za pripravo dneva mladosti odločili, da bodo alpinisti zaradi varnosti štafeto odnesli kar s Kredarice, ko se je vreme v soboto zjutraj le izboljšalo.
Triglava zastavo držala Stane Belak – Šrauf
in Janez Jeglič – Johan. Foto: Janko Humar
V ponedeljek, 23. marca 1987, je Delo poročalo: »Vrh Triglava je osvojen ob 8. uri in 52 minut. Skupina desetih alpinistov se je v hudih vremenskih razmerah povzpela na vrh Triglava. Celotna skupina alpinistov, gorskih reševalcev, mladinskih vodnikov in vojakov planinske enote Kranj je presrečna, da bo štafetna palica kljub nemogočim razmeram krenila z vrha, tako, kot je bilo prvotno predvideno.
Zgodilo se je torej tisto, kar je še v petek izgledalo nemogoče. Na vrhu 2864 metrov visokega očaka slovesnosti ni bilo, bilo pa je veliko veselja. Alpinisti so odkopali sneg okoli Aljaževega stolpa, da so prišli do žiga in ožigosali štafetno sporočilo. Štafeta mladosti je ob 9. uri in 20 minut odšla na svojo pot po Jugoslaviji.«
Na pivo namesto na proslavo
Štafete v naslednjih letih, ki sta jim sledili odcepitev Slovenije in krvava vojna na tleh nekdanje države, sicer nihče ni več pogrešal. Ima pa na tisti dan, ko je poslednjič krenila na pot, zelo lepe spomine eden od deseterice alpinistov, nekdanji direktor javnega zavoda za turizem Dolina Soče Janko Humar. Takrat je bil ravno na služenju vojaškega roka v Celju in s sodelovanjem pri nošenju štafete si je prislužil kar 14 dni dragocenega dopusta.
»Seveda je z današnjega vidika nošenje štafete čisto nekaj drugega, kot je bilo takrat. Ne spominjam se natančno, kako so nas zbrali skupaj in kdo je bil organizator. Niti ne vem dobro, kdo je sploh imel tisto štafeto v nahrbtniku in kdo jo je nosil. Moja edina motivacija je bila, da dobim v vojski dopust. To je bil tudi čas mitingov resnice in hudih napetosti na Kosovu, vendar smo vsi takrat pustili črne misli v dolini, z glavami smo bili v gorah. Tisti dan, ko smo se povzpeli na Triglav, je bil fantastičen in lahko rečem, da tudi simboličen. Ves čas je bilo slabo vreme in je močno snežilo, le na grebenu in na vrhu se je pokazalo sonce. Lepo je bilo kot v nebesih, potem pa se je spet pooblačilo,« se spominja.
Odprava na očaka V skupini alpinistov, ki je ponesla štafeto s Triglava, so bili poleg Marije Štremfelj in Janka Humarja še: Ela Leskovšek, Stane Belak – Šrauf, Pavle Kozjek, Janez Jeglič – Johan, Bojan Šprogar, Blaž Jereb, Igor Tratenšek in Zvone Drobnič.
Vendar je bil vzpon zelo zahteven. »Res je zapadlo ogromno snega in spomnim se, da so o našem vzpenjanju dramatično poročali vsi mediji. V navezi sem bil s Stanetom Belakom – Šraufom, in ko smo prišli na Kredarico in nato odsmučali v dolino, smo šli na zasluženo pivo v gostilno Tripić v Bohinjski Bistrici. Medtem pa je ob prihodu štafete v dolino potekala proslava, na katero je sicer prišla tudi ena skupina mitingašev iz Srbije,« se še spomni Janko Humar, ki je v svojem bogatem fotoarhivu našel tudi nekaj zaprašenih in nikoli objavljenih fotografij.
Tina Horvat
